Na srečanju Večer v živo se bomo sprehodili skozi presunljive zgodbe, ki jih je popisal v svoji reporterski foto avtobiografiji Moje svetlobe. Skozi njih bomo nizali spoznanja o sreči in načine, kako priti do nje.
Od oktobra lahko beremo vašo izjemno reportersko foto avtobiografijo Moje svetlobe. Kako je nastala? In zakaj se vam je zdelo potrebno svoje zgodbe poslati med ljudi?
"Pišem že dlje časa, ustvarjam razne novinarske tekste, bloge, objave na Facebooku itd. Pisanje je z mano ves čas in ljudje me ves čas tudi spodbujajo k pisanju, ker radi berejo moje tekste. Ko sem prijateljem pripovedoval o svojih popotniških, velikokrat izjemnih doživetjih, so mi rekli, da bi jih moral zapisati. Zato se je ideja o knjigi kalila kar nekaj let. Za mano je res veliko let fotoreporterske kariere, izjemnih zgodb, ki jih je bilo smiselno zapisati in urediti, dokler so v meni še žive. Priznati moram tudi, da sem med ustvarjanjem knjige enkrat že obupal, takrat sem poslal elektronsko sporočilo svoji partnerici Katji Bidovec, da vsega tega ne zmorem več in da odstopam od projekta. Poudariti moram, da nisem obupal zaradi pisanja samega, veliko energije mi je namreč vzela vsa birokracija, ki se naplete okoli knjige, izdane v samozaložbi. Denar, ki se vloži v produkcijo knjige, ni glavni problem, tudi uredniške izkušnje imam, saj sem urednik revije National Geographic Slovenija že od leta 2006, uredil sem tudi nekaj drugih knjig, štiri priročnike za fotografijo itd. Ampak še nikoli v samozaložbi. Energijo mi je jemala celotna organizacija, tabele, podatki, dogovarjanja in predvsem ogromno neke administracije. Katja se je odločila, da bo ona prevzela vsa administrativna dela, jaz pa naj se posvetim zgolj pisanju, ker je vse te zgodbe, ki sem jih doživel na svojih potovanjih po svetu, vredno zapisati, je rekla. Še dobro, da me je zmogla prepričati, kajti brez nje te knjige danes ne bi bilo. Morda je zato ta knjiga celo bolj njena kot moja. Zaradi nje sem se končno lahko v miru lotil tistega najbolj čudovitega dela pri ustvarjanju knjige, to sta pisanje in zbiranje fotografij. Kreativno delo je, po mojem mnenju, le deset odstotkov same knjige, vse drugo je namreč suženjsko garanje z excelovimi tabelami in razno administracijo."
Kako so se pisale in, če lahko tako rečem, zlagale zgodbe?
"Knjiga je nastajala dve leti, v njej je 23 ločenih zgodb, ki jih lahko beremo samostojno. Zagotovo obstaja še vsaj 20 dodatnih zgodb, ki bi si prav tako zaslužile mesto v knjigi, vendar bi bila, če bi vključili vse, preobsežna. Že zdaj ima dobrih 300 strani. Pri izboru zgodb sta mi svetovali urednici Tadeja Zupan in Ana von Pauer, ki sta tudi bdeli nad uredniškim procesom. Sam proces pisanja sem običajno začel zelo zgodaj zjutraj, že okoli 4. ure, ko je okoli tebe vse mirno in spokojno in ni motečih elementov. Drugače je moj običajni dan preveč kaotičen in zapolnjen s tisočerimi deli in nalogami. Svojo fotografsko pot sem začel pred 36 leti, zato spomini na vsa potovanja in dogodke, ki sem jih doživel, niso več čisto jasni, kar pomeni, da bi zgodbe na nek način lahko bile oropane vseh čustev, situacij in dialogov, ki sem jih takrat doživljal. Da bi bil pri zapisu čim bolj dosleden in avtentičnem, sem si pomagal z zapiski, ki so nastajali takrat, ko sem zgodbe doživljal. Pomagal sem si tudi s svojimi blogi, članki, fotografijami in predavanji. In mislim, da je bil tak pristop k pisanju zelo dobra in modra poteza, saj mi je vse našteto pomagalo pri obujanju pristnih spominov, zaradi česar so tudi zgodbe zapisane avtentično in doživeto."
Svetloba v vašem naslovu napoveduje vsebino oziroma sporočilo knjige – "svetlobe" kot zgodbe, ki so vas osvetlile na vaših popotovanjih po svetu. Bi lahko še posebej izpostavili katero od zgodb, se vas je katera še posebej dotaknila?
"Fotografija je svetloba in brez različnih svetlob ne bi bilo dobrih fotografij. Te različne svetlobe ponazarjajo tudi različne zgodbe v knjigi. Pojavljajo se vesele svetlobe, mistične svetlobe, drzne ali pa osupljive svetlobe itd. in take so torej tudi zgodbe. Različne svetlobe so se mi zdele odlična prispodoba za različne zgodbe. Težko bi katero od zgodb posebej izpostavil, zame so vse zanimive … Morda omenim eno od njih, v knjigi jo najdemo kot zadnje poglavje, in sicer zgodbo z naslovom Mati vseh avantur, ki govori o osemmesečnem jadranju po jugovzhodni Aziji na 30-metrski jadrnici. Po srcu sem namreč navtik. Morje in potapljanje sta poleg fotografije moji največji strasti. In v zgodbi Mati vseh avantur sem združil navtiko s fotografijo. V odročnih in zelo neobljudenih, neokrnjenih krajih so nastale izjemne fotografije. Lahko rečem, da ribe v tistih morjih še niso videle človeka, če sklepam po tem, kako so se obnašale. To potovanje me je namreč zelo zaznamovalo in ga zato morda lahko izpostavim. Potem je tukaj še intervju z Marino Osvald, soprogo domnevnega morilca ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, za katerega je urednik Delove Sobotne priloge Ali Žerdin rekel, da je slovenski novinarski dosežek vseh časov. Marino Osvald mi je uspelo najprej najti, jo potegniti iz anonimnosti, hkrati pa mi jo je uspelo pripraviti tudi do pogovora ter jo prepričati, da je položila vrtnico na Kennedyjev grob. To sem obeležil tudi s fotografijo, ki je nato obkrožila svet. Izpostavim lahko tudi doživetje, pohod z ljudstvom Kogi v pogorje Sierra Nevada de Santa Marta. To ljudstvo je zelo odmaknjeno in poduhovljeno. S prijateljem iz Francije sva bila edina belca, ki nama je ljudstvo Kogi pokazalo svoja sveta jezera, saj jih sicer zelo skrivajo. Ne bi rad preveč povedal o tej zgodbi, naj jo bralci raje sami preberejo in seveda tudi vse druge. Zgodb je res veliko, veliko je tudi takih, kot sem že rekel, ki so morale ostati zunaj. Na tem mestu naj povem, da nove oziroma druge knjige ne bo, čeprav me bralci to večkrat vprašajo in marsikdo, ki pozna moje delo in potovanja, me zdaj vpraša: 'Zakaj pa ne bi napisal nadaljevanja, saj imaš na zalogi še veliko dobrih zgodb, ki jih mogoče ni v tej knjigi?'"
Kako so te zgodbe oplemenitile vaše življenje, vaš pogled na svet, vašo modrost?
"Zgodbe so zagotovo oplemenitile moje življenje, o tem ni dvoma. Skozi toliko let potovanj sem se spreminjal in postajal drug človek. Menim, da moramo potovati, če želimo razumeti svet in postati tolerantni. Slovencem na splošno primanjkuje strpnosti pri razumevanju drugih narodov in kultur. Zdi se mi, da premalo potujemo, predvsem v tiste bolj 'težke' konce sveta, toleranca in razumevanje pa se razvijata ravno na ta način, s potovanji in spoznavanji sveta. Zase lahko rečem, da sem zaradi potovanj postal bistveno bolj strpen, moder najbrž ne, niti ne vem, kaj bi to zares pomenilo … (smeh) Brez potovanj zagotovo ne bi bil, kar sem. Prepričan sem namreč, da nas lahko spremeni le direktna, torej osebna izkušnja z drugimi kraji in civilizacijami. Sam sem imel namreč izkušnjo z največjo revščino v Indiji, na drugi strani pa sem v Južni Ameriki živel tudi pri enem najbogatejših ljudi na svetu. Slednja izkušnja mi je pomagala razumeti mojo izkušnjo revščine v Indiji. Zelo me je zaznamovalo tudi, ko sem doživel, kako so izraelski vojaki v Gazi streljali otroke. Zgodilo se je pred mojimi očmi … Vendar nas ne zaznamujejo samo grde stvari, ampak tudi lepe. Svet je lep in grd hkrati in kot takega ga je treba jemati in razumeti in toleranco za tako razumevanje je treba razvijati. Po mojem mnenju tudi s potovanji."
Kaj je za vas sreča? Med drugim pravite, da nima nič skupnega z naključji.
"Osebno sem najbolj srečen, ko se greva z mojo Katjo nekam potapljat in ko fotografiram. To sta moji največji strasti. Toliko o moji osebni sreči. Vem pa, da vas zanima še drugo razumevanje sreče, ki po mojem mnenju nima nič, ali pa zelo malo, skupnega z naključji. Sreča je izključno statistični rezultat trdega dela. To lahko zelo poenostavim takole: več ko delaš, več stvari se ti lahko zgodi. Rekel bi torej: trdo delo in veliko angažmaja, da se nam lahko zgodi nekaj, za kar rečemo, da smo imeli srečo, da se nam je zgodilo. Se pa lahko zgodi tudi, da kljub ogromno vloženega truda in dela na koncu te sreče ni. Pomembno je predvsem, da vztrajaš in ne obupaš."
Kaj je za vas ljubezen?
"Ljubezni je več vrst. Na primer ljubezen do dela je tisto, kar me žene dalje. Ene mojih prvih in največjih tovrstnih ljubezni so ljubezni do fotografiranja, do potapljanja in do potovanj. Kar se tiče partnerske ljubezni, kako torej biti srečen z nekom v dolgoletnih in globokih odnosih, sam sem imel tri take odnose, lahko rečem to, da je pomembno, da partnerju lahko nekaj daš. Moja prva žena, ki je tudi moja najboljša prijateljica, je tako lepo rekla, da je zelo hvaležna za vse, kar sva imela v vseh teh več kot dvajsetih letih skupnega življenja, hkrati pa je hvaležna, da sva se razšla, ker sva si dala vse, kar sva si morala dati. Če bi nadaljevala skupaj, bi se globina najinega odnosa verjetno izgubila v monotonosti."
Kako se soočate z minljivostjo?
"Težko, tako kot večina. Pri mojih letih je misel na minljivost vedno pogostejša. Vedno pogosteje se sprašujem, kaj bo, ko me enkrat več ne bo, kaj vse bi še lahko uredil itd. Lahko rečem, da veliko razmišljam o minljivosti … Po drugi strani pa me minljivost ne plaši. Zagotovo bi me bolj plašila misel na večnost; si predstavljate, kot je enkrat rekel moj prijatelj, da po smrti pridete v neko večnost – kaj bi naredili, če bi se je v nekem trenutku naveličali? Joj, to je grozna misel! Zato je minljivost pravzaprav čudovita, saj pomeni, da se nekaj konča. V resnici sem zelo zadovoljen, da minljivost obstaja. Se pa, kot večina ljudi, bojim bolezni in trpljenja pred smrtjo. Sam imam izkušnjo s počasnim umiranjem mame in očeta, zato vem, kaj to pomeni, in se tega bojim. To so popolnoma človeški strahovi, s katerimi pa se soočamo vsi."
Zagovarjate pa tudi trdo delo. Zakaj?
"Najprej je treba pojasniti, kaj sploh je trdo delo. Ali je trdo delo, če na neki poti vstaneš ob štirih zjutraj, ko še vsi spijo, si oprtaš torbo in se podaš na pot, na kateri cel dan v čudnih in tudi nevarnih razmerah fotografiraš? To ni lahko početje, vendar to zame ni delo. To je velika razlika. Naj pojasnim: zase lahko rečem, da delam ves čas, vendar nikoli zares ne delam, ker mi je delo v neizmeren užitek. Tudi zdajle, ko se pogovarjava, je zame užitek. Kot je rekel moj oče in o tem pišem tudi v knjigi: delaj tisto, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati. Sam trdo delam, zame ni vikendov, vendar delam, kar me veseli. Zgodaj zjutraj vstajam in delam cel dan, to pomeni, da fotografiram ali pišem, nato grem spat. Edini prosti čas, ki ga imam, so trije tedni počitnic na hrvaški obali. Nikoli ne sedim in gledam v zrak, tudi televizije ne gledam prav veliko. Tudi rekreacija spada k mojemu delu, saj moram za svoje delo ohranjati dobro fizično kondicijo."
In zakaj naj naše bralke in bralci še pridejo na Večer v živo, ki bo 28. marca v Slovenskih Konjicah? Kaj vse bodo izvedeli?
"Slišali bodo zanimive zgodbe, videli veliko mojih fotografij, ki so posebnost mojih gostovanj – ljudje me ne pridejo poslušat, ampak gledat moje fotografije. Obiskovalci bodo spoznali tudi zanimive zgodbe, ki stojijo za fotografijami. Verjamem, da se nam obeta zanimiv večer."
