Še ne tako dolgo nazaj je Tom - na predstavitvi prostorskega načrta območja ureditve teniške dvorane v Ljudskem vrtu - izrazil optimizem, da je premagal zahrbtno bolezen. Zdaj smo se od njega poslovili sorodniki, prijatelji in tudi kolegi arhitekti.
Žal je naše delo in ustvarjanje velikokrat bolj ali manj anonimno. Tako je bilo tudi pri Tomovem delu. Zato mi bodi dovoljeno omeniti, da je bil - poleg dolgoletnega truda za ureditev teniške dvorane in neposrednega območja, ki je skozi leta doživelo številne funkcionalne transformacije - tudi član avtorske skupine, ki so jo sestavljali Borut Pečenko, Jože Požavko in Niko Stare in ki je zmagala na javnem arhitekturno-krajinskem natečaju za ureditev območja Treh ribnikov. Tom, bil si poštenjak in povsem predan svojemu poklicu, zato te bomo kolegi ohranili v lepem spominu.
Matjaž Bertoncelj
Tom Pirkmajer se je konec sedemdesetih let priključil projektni skupini za ureditev parkovne površine Treh ribnikov, ki jo je snoval takratni SIS za komunalo pod vodstvom Jožeta Birse. Tom, ki je bil takrat mlad arhitekt, je hitro ugotovil, da je tako kompleksen projekt zahteval vključevanje vseh vpletenih strok. Aktivno je sodeloval tudi pri izvedbi na terenu. Leta 1987 je bil projektantski tim odlikovan s Plečnikovo nagrado z obrazložitvijo, da gre za uspešno interdisciplinarno delo in da je izvedena ureditev primerljiva s tovrstnimi ureditvami v svetu. Verjetno je bil Tom dotlej najmlajši dobitnik Plečnikove nagrade v Sloveniji, žal pa je kasneje ugotovil, da avtorstvo v Mariboru ni cenjeno in posebej upoštevano.
Niko Stare
Toma sem spoznal kot študent absolvent pri zasnovi manjše večnamenske dvorane. To je bil moj prvi resnejši stik s projektiranjem v praksi in Tom se je pokazal kot mentor realist, ki je dobro razumel, kakšna je dejanska vloga arhitekta v procesu od ideje do gradnje. Projekt je doživel več mučnih sprememb in Tom jih je znal sprejeti na način, ki ga sedaj razumem šele skozi lastne izkušnje. Pozneje sva sodelovala še nekajkrat, projekti pa so doživeli različne usode. Med letoma 2003 in 2007 je Tom snoval teniško dvorano s spremljajočim objektom, ki bi Teniškemu klubu Branik Maribor omogočil delovanje v bistveno boljših pogojih od sedanjih. Projekt je žal ostal v idejni risbi. V istem obdobju je nastal projekt za pokritje igrišča Lukna ob stari tribuni nogometnega stadiona v Ljudskem vrtu, ki je kmalu po projektiranju šel v izvedbo. V letih 2010 in 2011 je nastal projekt za realizirana objekta po naročilu Nacionalnega veterinarskega inštituta, laboratorij in zbiralnico odpadkov živalskega izvora na Dobravi. Leta 2012 je nastala idejna zasnova prenove starejšega dela hotela Habakuk, ki je kljub prvotni potrditvi na strani naročnika ostala nerealizirana.
Po tem obdobju so se najine projektantske poti ločile, človeške in prijateljske vezi pa na srečo ne. Bil je vedno pripravljen pomagati in velikokrat je pomagal - v različnih situacijah, ki bi marsikoga z lahkoto pustile ravnodušnega. Tom, bil si zares dober človek in prijatelj na mestu. Hvala ti.
Marko Rozman
V našem mestu je veliko arhitektur, ki nas navdušujejo in kulturno bogatijo, a ena ima prav posebno mesto. To je naš Mestni park, neskončni vir znanja in kulture oblikovanja prostora. Na vsakem koraku srečamo prostorske kompozicije in principe gradnje, ki nas navdušijo, osupnejo. A zadnja prenova, pod katero se je Tom skupaj s sodelavci podpisal, si zasluži posebno omembo: park je neposredno povezala z mestom, še več, mesto in park sta danes neločljiva prostorska kompozicija. Mesta ni brez parka in obratno. Mestni park je nedvomno kulturno središče mesta, mestna akropola. Prostorska zasnova promenade, ki se zaključi s stebriščem pred ribnikom, je ena najbolj subtilnih in genialnih akropol človeške civilizacije. Kako bi lahko bolje zgradili svetišče mesta kot tako, da ga ne zgradiš, ampak ga z velikim stebriščem samo uokviriš? Velika vodna površina, v kateri se zrcali vsa zgodovina mesta, pa vsakemu pripoveduje svojo zgodbo, vsakič drugače. Zasnovo prenove Mestnega parka in mariborske akropole lahko postavimo ob bok najodličnejšim in najintimnejšim arhitekturam.
Podobno je zasnoval arhitekt Jože Plečnik grob za svojega brata; skromno, a hkrati veličastno in brezčasno. Takšne arhitekture so odsev duhovnih razsežnosti arhitekta, kjer prevladuje humanizem. In tak je bil Tom - učitelj, sopotnik, predvsem pa človek.
Stojan Skalicky
