Tone Peršak: Preobrazbe

PRILJUDNOST
1
Jesen. Zgodnje jutro. Pravzaprav še ni jutro in ne več noč. Čas preobrazbe, ko megla ovije ulične svetilke, da žarijo kot orjaške kresnice, zapredene v prosojne kokone. Čas poslavljanja od tega, kar je bilo, in negotovosti pred vsem, kar prihaja. Čas jeze!
Počuti se, kot da bi ga nekdo prijel za glavo z dvema prstoma, ogromen nekdo z dvema ogromnima prstoma, in ga prestavil v iztek noči, v mesto, ki ga ne pozna in ga tudi še ni videti, kvečjemu slutiti, ker je vse vsaj malo oddaljeno, skrito v temi in gosti megli, iz katere pršita vlaga in hlad, kot tisoč drobnih iglic, ki ga pikajo v lica, čelo, tilnik in roke. Koža se ježi in nabreka od vbodljajev; v glavi ima kamen nezadovoljstva, ker je tu in nič ne ve; samo to, da je postavljen v neznan prazen prostor, kjer naj bi se sam znašel. Sam.
Vendar noče biti tukaj. Ne želi ostati! Nazaj hoče. V vas. Čeprav je Janez Šafarič, ko mu je ob pol štirih dal roko, rekel, naj se ne vrača, in čeprav je mati prišla z njim samo zato, da bi se še ona dokončno poslovila. To potemtakem ne more biti povest o vračanju; ne o vrnitvi domov.
Saj on ve, da so se vsi poslovili od njega in da pričakujejo hvaležnost; ve, da bi moral biti hvaležen Janezu Šafariču; vendar je tudi jezen, nase, na mater, na Janeza Šafariča, na vse Janževčane, ker se vse to dogaja tako, kot se.
Vse, kar je bilo, je sreča, to je zdaj jasno; vse obdobje zadnjih treh let, pravzaprav treh in pol. Obdobje, ko sam sebe ni več dojemal kot otroka, ne da bi vedel, da je bilo obdobje, ki se s tem jutrom končuje, zanj tako srečno, kajti bilo je tudi čas nenehnih preobrazb. Spreminjale so se okoliščine, spreminjal se je on in zdaj ne ve več, kdo je on, ki se mora sprijazniti s svojim novim položajem, in ne ve, kaj lahko pričakuje. Še tega ne ve, kje bo opoldne jedel in kam bi zvečer lahko šel spat. Zato ne more naprej, nikamor, dokler ne dožene, kaj ga je pripeljalo v ta položaj in kaj lahko pričakuje od sebe v teh okoliščinah. Tako se mu to kaže na potacani klopi, na katero sta sedla na njegovo željo; ob robu parka sredi mesta, kamor sta že pred svitom prispela z delavskim avtobusom. Zoprno vprašanje, ki vzbuja negotovost in tesnobo, gomazečo bojazen, ker se mu ni mogoče izogniti in odložiti iskanja odgovora na kasnejši čas.
Park za hrbtom, kolikor ga lahko sluti v bledi, z meglo zastrti svetlobi, ki napoveduje jutro, a za zdaj res samo še napoveduje, saj so mestne luči na visokih drogovih v megli kot prosto lebdeči strženi svetlobe, obdani z gostimi kosmi megle, ki ujeta v lebdeče bele kokone ne zmore prevladati nad vlažno in mrzlo temo, se mu tudi ob tej pomanjkljivi luči zdi lepše urejen kot katerikoli vrt, ki ga je že kdaj videl. Skoraj kot da bi sedela ob robu urejenega pokopališča s stezami, posutimi z belim drobljencem in skrbno oblikovanimi grmi pušpana in drevesi, ki jih še ni mogoče prepoznati. Vzdušje hladne in vlažne sivine je otožno; v telesu, v nogah in rokah ne čuti nikakršne moči. Telo je odrevenelo, kot da še vedno spi. Telo spi; kaj je tisto, kar je budno? Zato je moral sesti in zato sedi tukaj, ker se polsvetloba pred njim gosti v temo in tema v zid. Bela steza, posuta z drobljencem, pa že pred zidom teme zmedli, kot bi poniknila v nič. Mraz ga tare v izgnanstvu!
Noč se zelo počasi levi v mrzlo jesensko jutro in tudi tu, sredi mesta, je na licih in čelu čutiti mrzle kapljice v zraku, tako drobne, da so nevidne, pa vendar jih čuti kot ledeni prš jeseni, ki se že nekaj dni vztrajno napoveduje, ga oblizuje z mrzlim in mokrim jezikom celo po koži pod oblačili, se pod vrati tihotapi v hiše in, kot se zdi, tudi pod kožo in v duše ljudi, ki so te dni postajali vse bolj otožni in ranljivi. Tudi njegova nova siva srajca, sivo so mu kupili, ker se bele prehitro umažejo, in prevelika suknja, ki mu jo je ob slovesu podaril Janez Šafarič, s katerim sta se še globoko v noči dokončno poslovila, ker je njemu premajhna, postajata vedno bolj vlažni, težki, hladni. Zlasti grobo platno, iz katerega je sešita srajca, postaja vedno bolj trdo, tako da ga že obletava misel, da sploh ne bi več mogel premikati rok, če bi megla prešla v dež in oblačilo ne bi več bilo samo vlažno, temveč res mokro. Kot da bi se zaradi vlage platno spreminjalo v pločevino in srajca v oklep; koža pod srajco postaja vedno bolj naježena in razbolela. Tako so se počutili vitezi v svojih opravah iz železa, ko sta jih kje na planem zalotila mraz in moča ali celo sneg, pomisli in za hip njegovo tegobno misel spreleti občutje trpkega nasmeha, najbrž povsem neopaznega, če bi kdo, četudi tik ob njem, opazoval njegov obraz. Saj se, prvič ob misli na viteze, o katerih je prebral vse, kar mu je prišlo v roke, v njem oglasi sočutje in že tudi odrine to misel in čudaško čustvo, neprimerno, kot se mu zdi, za to jutro, tako drugačno od vseh juter, kar jih je že doživel.
Do umazane, kdo ve zakaj s turobno, skoraj črno barvo pobarvane klopi, potacane od številnih blatnih čevljev neznancev, ki so raje stali na klopi ali sedeli na naslonjalu in tacali po sedišču, samo da ne bi sedeli tako, kot sedi večina ljudi, sta prehodila zelo kratko pot. Samo prečkala sta široko ulico, ob robu katere ustavljajo avtobusi, in sredi te kratke poti sta zaslišala uro na nevidnem, v megli in temi skritem zvoniku. En udarec. Ura je bila četrt čez peto; avtobus je potemtakem prispel na postajo nekaj minut prej, kot naj bi pripeljal po voznem redu.
Prečkala sta ulico med širokim hodnikom pred visokimi stavbami, kjer sta malo prej izstopila iz delavskega avtobusa, in parkom, ob robu katerega zdaj sedita in gledata nazaj proti avtobusu, ki še stoji na postajališču; kot da ju čaka. Prav njiju; kot da je velika, po znoju in kozlanju smrdeča škatla zmožna misliti in celo slutiti njegovo stisko in zato čaka, četudi bi že morala odpeljati. On pa ve, da mora zdaj vse premisliti in da lahko zapusti to svinjsko klop šele, ko se bo poslovil od sebe, takšnega, kakršen se je pripeljal v to mesto in kakršen nikoli več ne bo, in šele potem bo lahko šel naprej; vendar samo v neko drugo smer. Ne nazaj.
Da bi še malo sedla, je rekel materi po tistih nekaj živčnih in neenakomernih korakih čez cesto, zdaj zaletavih, zdaj omahljivih zato, ker sta se oba, nevajena prometa v mestu, bala avtomobilov, ki so, tako zgodaj, že vozili tako z leve kakor tudi z desne strani. Vse več jih je; pretežno manjših tovornjakov, natovorjenih povečini z gradbenim materialom. Samo zeleni unimog, veliko počasnejši od tovornjakov, naložen s tovorom klaftrskih drv, je dovolj počasen, da ima čas pomisliti, ali je težko natovorjeni unimog že tako zgodaj pripeljal drva iz gozda, kjer se vedno bolje obnese kot katerikoli tovornjak, kot vedo povedati kmetje, ki so ga že kdaj videli pri spravilu lesa iz gozda.
Zdaj čemi na umazani klopi, pogreznjen vase, vendar gleda okrog sebe. Počuti se kot v votlini, osvetljeni z bledo, ne dovolj prodorno svetlobo, ki se z oddaljenostjo od njega vse bolj zgošča, dokler ne preide v sivino. Tu, kjer sedita z materjo, je najbolj svetlo in potem z vsakim metrom oddaljenosti manj, tako da se zdi, kot da cestišče med robom parka, ob katerem sedita, in ploščadjo za potnike pred zgradbami onkraj ploščadi tam nekje desno od njiju in enako daleč levo od njiju kar ponikne v mraku in nazadnje v temi. In po tem cestišču z desne in z leve strani iz teme ter skozi mrak, bledo svetlobo pred njima in spet v mrak in temo vozijo avtomobili, kot da bi vznikali iz nič in izginjali v nič. Kot človek, pomisli, presenečen nad lastno domislico, ki vznikne iz popolne odsotnosti kot otrok in spet ponikne v popolno odsotnost kot starec, ki hodi po treh, kot da ga nikoli ni bilo. Tegobna misel, ki je ne mara, čeprav ga ni obletela prvič, kot se spominja, in hkrati jo skuša pozabiti ali vsaj odriniti nekam pod zavest.
On je zdaj tu, spet na začetku nečesa, in kar ne ve, kako se bo znašel in koliko časa bo trajalo. Spet se bo moral prilagajati in se znova in bolj temeljito spremeniti kot kadarkoli doslej v štirinajstih letih, ko sta se z materjo nenehno selila od vasi do vasi ali vsaj iz hiše v hišo znotraj vasi. Povsod, kamor sta prišla, je bil izpostavljen zavračanju in odrivanju, norčevanju in zapostavljanju in vedno je moral to prenašati in se boriti, da bi ga vrstniki spustili medse in vključili v svoje igre in svoje ožje družbe. Povsod je nekaj časa trajalo, preden je našel koga v razredu ali v vasi, v katero sta se priselila, ki se je bil pripravljen družiti z njim, da se je lahko z njegovo podporo vključil v družbo. Moral jih je pozorno poslušati, da ni uporabljal drugačnih besed kot oni, kajti to je povsod najpogostejši razlog za norčevanje in posmeh. In prav to ga najbolj moti, da si bo spet moral, čeprav še ne ve, kako, priboriti prostor in položaj, da se ne bodo norčevali iz njega in ga izločali iz druščine in skrivali pred njim vsega, kar se jim zdi kaj vredno. To je vedno in povsod najbolj mučno, da se je treba tako zelo truditi, da te vrstniki sprejmejo in dovolijo, da se vključiš v njihove igre, in ti zaupajo svoje skrivnosti. Vse to že pozna; veliko izkušenj ima s selitvami, s prilagajanjem, z izločenostjo, različnostjo in iskanjem vedno novih prijateljev in izgubljanjem starih.