Polna dvorana Zlato polje v Kranju je le še enkrat potrdila, da je (predvsem žensko) športno plezanje z vsemi svojimi uspehi v majhni, komaj dvomilijonski Sloveniji nekakšen športni fenomen. Zakaj? "Prav zaradi majhnosti!" je prepričan trener in partner Mine Marković Luka Fonda. "Če se vrnemo v leto 2001.. takrat sta Tomo Česen in Martina Čufar naredila preboj z naslovom svetovne prvakinje in to traja vse do danes. Vse punce danes stopajo po Martininih sledeh in nato sledeh Maje Vidmar, Natalije Gros, Mine in zdaj Janje Garnbret. Ta miselnost se prenaša iz roda v rod. Ko imaš doma tako močno konkurenco, te motivacijsko žene naprej in začneš verjeti, da lahko uspeš tudi ti, če opravljaš podobno na skupnih treningih. Danes je tako v Sloveniji od osem do deset punc, ki so vse sposobne priplezati v finale ali na stopničke v svetovnem pokalu."
In čeprav se ob uspehih Janje Garnbret (in prezgodnjem slovesu Domna Škofica v polfinalu Kranja) zdi, da moški nekoliko zaostajajo, selektor Gorazd Hren opozarja: "Saj v balvanih so fantje že dosegli ta preboj. Tam imamo kar dva (Gregor Vezonik in Jernej Kruder, op. p.), ki sta bila letos na stopničkah, pri dekletih pa samo eno, Janjo. V težavnosti je pa res, da je v finale sposobnih priti več deklet kot fantov. A mislim, da gre tudi pri slednjih vse v dobro smer."
Glede na slabe pogoje, slovenski plezalci pogosto trenirajo v tujini, so rezultati celo osupljivi. Še Tomo Česen, vodja kranjske tekme za svetovni pokal, ne more verjeti, s kakšno bero treh medalj se je denimo Garnbretova vrnila z nedavnega svetovnega prvenstva v Innsbrucku, vseeno pa poudarja, da slabi pogoji tudi ob neuspehih ne bi smeli biti izgovor: "Res je, da na eni strani nimamo tako kvalitetne infrastrukture kot marsikatera večja država, a smo povezani. V plezanju se je treba znajti v vsakem položaju, zato prav pridejo treningi tudi v krajših in težjih stenah. Ne maram poslušati, da v Sloveniji nimamo dobrih pogojev. Treba je garati vsak dan in to Slovenci znamo."
Kot znamo prirediti vrhunsko tekmo v Kranju. To so sicer organizatorji svetovnega pokala prvič doslej prestavili na zgodnejši, oktobrski termin, kar Česnu ustreza: "Malo v šali - končno bom lahko v miru praznoval rojstni dan. In malo zares - po SP-ju je vladala še nekakšna plezalna evforija, zato je termin ravno pravšnji." Podoben termin bo obveljal tudi naslednje leto, saj novembra tekmovalce čakajo olimpijske kvalifikacije v Tokiu.
Česnu pa vse poteze Mednarodne zveze za športno plezanje (IFSC) vendarle niso všeč, denimo zmanjševanje števila tekem za svetovni pokal. "Le še po šest jih je lahko v balvanskem in hitrostnem plezanju ter težavnosti. Vedeti je treba, da hitrostno plezanje nima nobene povezave s pravim plezanjem, v katerem se je treba znajti v vsakem položaju, ne pa hiteti proti vrhu smeri in sten." Hren do sprememb, ki ne nazadnje prinašajo tudi umestitev športnega plezanja na olimpijske igre, ni tako kritičen: "Res bo v svetovnem pokalu ena tekma manj, s sedmih na šest. Bo pa še kakšna dodatna tekma - kvalifikacije za olimpijske igre. Plus svetovno prvenstvo. Skupno število tekem na koncu niti ne bo tako majhno. Če bi bila kakšna dodatna tekma več v Sloveniji, bi bilo z vidika razvoja tekmovalcev super, v tujini pa … Veste, to je kar velik finančni zalogaj, delati s tako številno ekipo."
