Slovenska pomlad in permafrost našega nezadovoljstva

Včasih, v starih časih je bila Slovenija moja in naša dežela. Dežela srečnih in zadovoljnih. Dežela optimističnih in ambicioznih. Dežela samozavestnih. Dežela s štirimi milijoni pridnih rok, ki se ji ni bilo treba bati za prihodnost.
Če ste dovolj stari, se gotovo še spomnite tega epohalnega predplebiscitnega plakata. Tako patetičnega, pa vendar tako preprosto človeškega.

Te roke, ta roka

Po skoraj treh desetletjih je vse drugače. Slogan "Slovenija, moja dežela" zveni ksenofobično. Kot da smo še pred originalom prevedli in priredili Trumpovo geslo "America first". V državljansko in jezikovno podzavest mnogih, premnogih Slovenk in Slovencev se je v tem času infiltriralo nenapisano pravilo, da je z besedo Slovenija vsaj nezaželeno, če že ne prepovedano uporabljati svojilni pridevnik za prvo osebo.
Pridne roke - ja, "te roke" - pa so iz Amerike prišle nazaj v kampanjo SDS in vzbujajo občutek, kot da so naša prihodnost ročna dela. Avtomehaniki, ki šraufajo. Matere, ki menjavajo plenice. Klekljarice, ki klekljajo. Dveh milijonov pametnih glav pa se tako kot leta 1990 še danes ne zdi vredno nikomur posebej omenjati.
Pa tudi to rabimo, seveda. Še bolj. Ker če se je v teh 28 letih kaj spremenilo, se je definitivno spremenilo v naših glavah. S pridnimi rokami se ni nič zgodilo. In naj vas še enkrat spomnim na znameniti stavek iz Cankarjevih Hlapcev, ki si ga revolucionarji vseh sort tako radi sposojajo: "Ta roka bo kovala svet!"
In da ne bo pomote: Jerman s tem ne misli svoje roke, temveč Kalandrovo. Učitelj dvigne kovačevo roko in reče: "Ta roka bo kovala svet!"
V čem je torej problem?

Ekskurzija v zgodovino

Ne vem, zakaj sem si zapomnil ta datum, ampak dejstvo je, da sem v nedeljo, 2. aprila 1989, zgodaj zjutraj šel najprej na volišče, kjer sem na kao svobodnih volitvah obkrožil Janeza Drnovška (in ne Marka Bulca) kot kandidata za člana predsedstva SFRJ. Pri svojih 27 letih sem prvič volil sploh. Potem pa sem šibal na Brnik in odletel v London. Tudi to je bilo prvič. Celo tega se spomnim, da sem imel na sebi lahek balonski plašč, tam pa - snežni metež. Zeblo me je kot psa.
Leto pozneje, 8. aprila 1990, so bile prve zaresne svobodne volitve. Volil sem Zelene. Bil sem njihov član. Ne vem, zakaj. Najbrž mi je bila všeč alternativa med ta starimi komunisti in ta novimi demosovci. O politiki že takrat nisem imel pojma. Nagovarjali so me celo, da bi kandidiral, pa nisem hotel. Z izgovorom, da se kot novinar ne smem angažirati.
Megleno se spomnim tudi plebiscita 23. decembra 1990. Ne vem, kje sem volil, vem pa, da sem se zvečer znašel v množici na Mestnem trgu in se prerival za šankom v Mestni galeriji, kjer je stregla jazz pevka Mia Žnidarič.
Tri dni pozneje, ko je bila v Gallusovi dvorani razglasitev rezultatov, je imel Cankarjev dom v Klubu novoletno zabavo. Zame je to bil spoznavni večer s kolektivom pred nastopom službe. Rotovnik me je potem peljal dol na sprejem. Predstavil mi je premiera Lojzeta Peterleta. Spoznal sem tudi dirigenta Marka Letonjo. Bila sva edina v kavbojkah med tistimi kravatarji.

Nalašč na dan volitev

To ni bila digresija. Teh nekaj odstavkov iz pionirskih časov osamosvajanja in demokratizacije - ki sem jim sam bil priča zgolj kot navaden, a zainteresiran državljan - sem napisal zato, da bi v velikanski večini navadnih, a zainteresiranih državljanov poskusil vzbuditi nostalgijo za časi, ko smo bili še srečni, zadovoljni, optimistični in ambiciozni.
In ja, nalašč to pišem prav na dan volitev, ki se vam - no, nam - zdijo nekaj brezveznega in brezupnega. Ker smo domnevno izgubili državljansko srečo, zadovoljstvo, optimizem, ambicioznost. Ker mislim, da bi se morali že enkrat soočiti z dejstvom, da smo imeli vse šanse za prihodnost ne samo že pred davnimi leti, ampak da jih imamo še danes. In ker predvsem mislim, da se je slovenska pomlad prevesila v permafrost našega nezadovoljstva tudi po naši zaslugi - ne samo po krivdi permanentno​ in vedno bolj zlohotnih in nesposobnih politikov od leta 1990 naprej. Ker kdo jih je pa ves ta čas sploh volil, če ne mi sami?