Skodelica kave: z Jave do Vrhnike

Sašo Bizjak

Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben iti neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila.
…
Začul sem tihe korake na stopnicah, Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega solnca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost iti ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
“Pustite me na miru!... Ne maram zdaj!”
Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, so ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.
Ivan Cankar, Skodelica kave

Kava dražja za 70 odstotkov

Po podatkih statističnega urada je cena za skodelico kave (espreso) lani znova dosegla najvišjo povprečno maloprodajno ceno - 1,20 evra. Na tej ravni je bila le še leta 2015. Od leta 2003, ko je skodelica te kave stala 0,71 evra, se je torej ta napitek podražil za skoraj 70 odstotkov.

Kava iz lekarne

Cankarjeva Skodelica kave je bila v Ljubljanskem zvonu objavljena leta 1910, pisatelj pa v črtici piše, da je domov prišel “pred petnajstimi leti”. Če njegov zapis drži, se je ena največjih Cankarjevih bolečin zgodila leta 1895. V neposredni bližini tako hiše na klancu kot tudi hiše, kjer so Cankarjevi živeli po požaru in od koder je leta 1888 odšel na realko v Ljubljano, je bila lekarna Hočevar, ki je svoja vrata odprla prav leta 1895.

Najverjetneje je mati dobila kavo kar v lekarni

Sinonim dobre kave

Takšen postopek je v svojih kuharski knjigi Srednjeevropska kuhinja leta 1858 opisala avtorica kuharskih knjig in vodja gospodinjske šole iz Gradca Katharina Prato, njena knjiga je bila leta 1936 prevedena v slovenščino in tudi večkrat ponatisnjena. Njen recept za pripravo kave v francoski De Belloyevi filter posodi je postal sinonim dobre kave tudi v Sloveniji vse do konca druge svetovne vojne.

Jean-Baptiste de Belloy, nadškof v Parizu, je izumil prvi aparat za kavo, ki se tudi imenuje po njem. Kava, ki jo je pil Cankar, je bila najbrž skuhana v njem.

Ciril Horjak

Nekaj nedosegljivega

V letih pred Cankarjevo črtico in po njej se je na svetovnem gospodarskem, političnem in družbenem nivoju veliko dogajalo okoli kave. Ne glede na gibanje cen kave zaradi recesij, občasnega pomanjkanja in tudi izjemne ekspanzije proizvodnje in odprtja prvih borz kave, vse to dogajanje ni bistveno vplivalo na obubožane Cankarjeve, ki jim je kava še vedno predstavljala nekaj nedosegljivega. Koliko točno je mati plačala za kavo, je seveda nemogoče ugotoviti, lahko pa si to “bogastvo” predstavljamo po nekem pismu iz tistih časov, kjer gospa Ana piše sestri Ivani, da je prejela denar in da so skupaj s prispevki drugih bratov in sester materi za rojstni dan lahko kupili deset kavnih zrn.
Danes so sicer dosegljivi podatki o gibanju cen kave na različnih trgih, še zlasti natančni so za ZDA, manj pa za Evropo, ki bi jih bilo sicer mogoče primerjati tudi s takratnimi zaslužki. Vendar izračuni, ki bi jih lahko umestili v naše kraje oziroma na Vrhniko, ne bi bili korektni, še manj pa natančni, zato jih izpuščamo.
Lahko pa s precejšnjo gotovostjo zatrdimo, da je Cankar tistega dne bil pil dobro kavo, ki je izvirala z Jave, in da je tista skodelica mater stala zelo veliko, sploh glede na revščino, v kateri so živeli.