V petek zvečer sem nadoknadil delček svoje manjkajoče poslušalske zgodovine. Naključje, ki nima blage veze z rockom, kaj šele z mojimi glasbenimi preferencami, je hotelo, da sem na bivši dan republike moral biti v Mariboru in da sem to izkoristil za jubilejni koncert Lačnega Franza ob štiridesetletnici ustanovitve benda.
Dan, dva potem sem vesel in zadovoljen, da sem bil v Štuku na njihovem koncertu, vendar moram priznati, da nisem dol padel. Jaz skoraj nikoli dol ne padem. Ker sem "rezerviran".
Malo sem bil tudi razočaran, ko sem ugotovil, da Lačni Franz spet in še vedno nastopa v osebi Zorana Predina, obdanega s pomlajeno, iz poznejših generacij rekutirano spremljevalno zasedbo - kot že pred tremi leti v Kinu Šiška.
Dolgo in strateško napovedovani petkov koncert - s sicer odlično napisanim spominskim feljtonom Predina samega - je špilal na namerno zamegljeno foro, kot da se bodo po toliko letih končno enkrat za spremembo zbrali tisti, ki kot skupina ne delujejo že več kot dvajset let.
Če Lačni Franz zveni kje dobro ali naredi najboljši vtis, potem je to v Mariboru. Ne da tja spada - ampak paše pa ziher.
