Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗V kranjski jami Tular, ki je med drugo svetovno vojno služila za zaklonišče, je že več kot pol stoletja laboratorij, v katerem preučujejo svetovno znamenitost – človeško ribico (z znanstvenim imenom Proteus anguinus). Če smo natančni, je ta jama njen polnaravni dom že od leta 1963. V njeno domovanje nas je popeljal Gregor Aljančič, biolog in vodja Jamskega laboratorija Tular, ki deluje pod okriljem Društva za jamsko biologijo. Tular velja za edini jamski laboratorij v Sloveniji, tak je le še v Moulisu v francoskih Pirenejih. Laboratorij je leta 1960 uredil njegov oče, jamski biolog Marko Aljančič. Od leta 2007 njegovo delo nadaljuje sogovornik ob pomoči žene Magdalene Năpăruş Aljančič, romunske krasoslovke.
Človeške ribice so v laboratorij pripeljali že leta 1960, a je ta naselitev propadla zaradi okužbe s krvnimi paraziti, uspela je šele druga, leta 1963. Od takrat uspešno gojijo kolonijo človeških ribic, na primer iz Planinske jame, od takrat jih je večina še vedno živih. Po besedah sogovornika so stare vsaj 75 let glede na njihovo velikost ob odlovu. Kako dolgo pravzaprav živijo človeške ribice, še vedno ugotavljajo, po ugotovitvah iz Tularja in Moulisa pa v ujetništvu morda dočakajo do 100 let.
Po 70 metrov dolgem temačnem rovu sva prispela do laboratorijske dvorane, kjer je temperatura okoli deset stopinj Celzija. Laboratorij se razprostira na 120 kvadratnih metrih. Da se nahajamo v kraški jami, poleg klime priča tipični kraški pojav – iz stropa visijo tanki kapniki, imenovani tudi jamski špageti.
V jamskem laboratoriju Tular že od leta 1963 gojijo kolonijo človeških ribic.
Človeška ribica spolno dozori pri 14 do 18 letih, čeprav vse življenje ohrani obliko ličinke.
Človeška ribica lahko živi sto let.
Črno podvrsto običajne človeške ribice so poimenovali z znanstvenim imenom parkelj.
