Aljaž Novak
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗V mestih, kakršno je Koper, obstajajo ljudje, ki nimajo uradnih funkcij, naslovov in pisarn, pa vendarle postanejo del urbanega tkiva, bolj kot marsikateri politik ali gospodarstvenik. Senad Muharemovič je bil eden takšnih.
Kdor je kadarkoli posedal na Titovem ali Carpacciovem trgu, pa tudi tisti, ki so kdaj zajadrali v obmejni Travel Shop, so ga srečali. Včasih tiho, a večinoma glasno. Skupaj z Rikom sta bila nekakšni neuradni mestni maskoti. Šteljo in Oljo, lika iz filma, ki se nikoli ne konča. Vedno nekje v ozadju fotografij turistov, del zgodb maturantov, študentov, natakarjev, trgovk in glasbenikov. Celo ob legendarnega Zucchera sta nekoč treščila in to ovekovečila s fotografijo.
"Se spomniš, ko sta ..." - in tako se začne stavek, ki pogosto odmeva po družbenih omrežjih in kavarnah. Mnogi Koprčani imajo nanj vezan droben, a dragocen spomin.
Smrt človeka z roba družbe nas vedno zadene na poseben način. Ker nas opomne, da mesto niso samo fasade, palme, projekti in investicije. Mesto so ljudje. Tudi tisti, ki jih sistem ne zna ali noče ujeti. In prav ti pogosto postanejo njegov prepoznaven obraz.
Senad je bil tak obraz Kopra. Malo razmršen, malo nepredvidljiv, a vseeno naš.
Od njega se danes poslavljamo z mislijo, da je pustil več, kot se morda sprva zdi.
Riko bo odslej sam, Koper pa nekoliko drugačen.
