V nedeljo zvečer, na prireditvi ob zaključku 33. Slovenskega knjižnega sejma v Klubu Cankarjevega doma, je bila podeljena prva nagrada Fabjana Hafnerja. Nagrado je ustanovil Goethejev inštitut Ljubljana skupaj z Literarisches Colloquium Berlin in Musilovim inštitutom v Celovcu.
Podeljevala se bo bienalno, za izjemne dosežke (pri prevajanju proze, esejev, poezije ter otroške in mladinske književnosti) v jezikovni kombinaciji slovenščina-nemščina. Komplementarno nagradi, ki jo je v nedeljo za prevod romana Winfrieda Georga Sebalda Saturnovi prstani (Beletirna, 2016) prejel Štefan Vevar, bo tako marca 2018 v okviru knjižnega sejma v Leipzigu podeljena nagrada za prevod iz slovenščine v nemščino. Nagrada zajema enomesečno štipendijo za ustvarjanje na rezidenci Literarisches Colloquium Berlin.
Mojster za stare mojstre in moderne klasike
Zaključek sejma, ki je v fokus kot gostje postavil države z literaturo v nemškem jeziku, je bil res prava priložnost za podelitev takšne nagrade, nagrada in letošnje države v fokusu pa so seveda del strateških priprav na častno gostovanje Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022. Res pa je tudi brez teh nujnih praktičnih namenov posredovanje med nemškim in slovenskim literarnim prostorom na tako visokem nivoju, da potencialnih dobitnikov nagrad ne bo treba nasilno iskati.
Nagrada, ki ima pravo ime
Fabjan Hafner (1966-2016) je bil pesnik v obeh koroških deželnih jezikih. Študiral je slovenski in nemški jezik s književnostjo na univerzi v Gradcu. Objavil je tri pesniške zbirke - Indigo (1998, slovensko), Gelichter und Lichts (1991, nemško) ter Brezročno govorjenje (2001, nemško-slovensko-italijansko). Bil je tudi zelo cenjen prevajalec v nemščino, še posebno sodobnih slovenskih pesnikov. Zaposlen je bil kot raziskovalec na Musilovem inštitutu v Celovcu.
Maja Haderlap je ob podelitvi nagrade v nedeljo zvečer, še vedno prizadeta zaradi izgube, rekla, da je bil Fabjan Hafner vedno pred drugimi sodobniki, pripadniki slovenske manjšine na Koroškem - zaradi izjemnega obvladovanja slovenskega jezika in zaradi iskanja poti za sobivanje jezikov in kultur.
Lepo bi bilo, če bi nagrado prejel Fabjan Hafner
Vevar je zahvalni govor začel z mislijo, da bi bilo lepo, ko bi bil na njegovem mestu Fabjan Hafner, nagrada, ki bi jo pesnik in izvrstni prevajalec slovenske poezije v nemščino prvi prejel, pa bi se imenovala recimo po Kajetanu Koviču, vrhunskem prevajalcu nemške poezije v slovenščino. Odločitev žirije za njegov prevod pa je tako pospremil:
"Nagrade sem vesel, ker gre po moji presoji za zares velik tekst, ki sem mu skušal prevodno služiti po najboljših močeh. Winfried Georg Sebald je v romanu združil tako raznolike teme, kot so opijske vojne, zgodovina sviloprejstva, propadanje angleške aristokracije, zgodbe o pisateljih Flaubertu, Chateaubriandu, Josephu Konradu, belgijski kolonializem v Kongu, Jasenovac in Kozara in vloga Kurta Waldheima pri tem, zgodba o slanikih, o propadanju bresta ... Velika vednost, ki jo premore, je garnirana z mojstrskim slogom, ki prekvasi fragmente v fascinantno celoto. Sebaldovi Prstani se, zdi se mi, napajajo iz skupne najgloblje korenine: iz sočutja do bolečine vseh vrst, ne le do človeka."
Kamnolom, ki ji je usojen
Gostja prireditve je bila Maja Haderlap, dvojezična slovenska pesnica in pisateljica, ki je za prevajalca svojih nemških del v slovenščino (doslej romana Angel pozabe in pesniške zbirke Dolgo prehajanje) izbrala prav Štefana Vevarja. V pogovoru sta se sprehajala po pokrajinah prevajanja in prehajanja med jeziki in kulturami, Haderlapova pa je spregovorila tudi o prehajanjih med literaturo in politiko oziroma o realnostnih učinkih literature. Ob predstavitvah romana Angel pozabe je opravljala delo, ki bi ga morale institucije, je rekla.
