Na Maistrovem trgu v Gornji Radgoni so v tamkajšnji Aleji velikanov slovesno odkrili spominsko ploščo Benediktu Zeilhoferju, Maistrovemu borcu in branitelju Radgone. Spominsko ploščo sta postavila Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra Maribor (DDGRM) in Zveza društev general Maister, v navzočnosti pripadnikov garde Slovenske vojske pa so jo odkrili predsednik DDGRM Maribor Aleš Arih, predsednica Zveze društev general Maister Slovenije mag. Lučka Lazarev Šerbec in radgonska županja Urška Mauko Tuš. Življenje in delo Benedikta Zeilhoferja je predstavil Aleš Arih. Po slovesnosti v Aleji velikanov je bila v gornjeradgonskem domu kulture še 20. skupščina Zveze društev general Maister.
Nadporočnik Benedikt Zeilhofer, ki je bil rojen 7. maja 1891 v Poljčanah, se je po razpadu Avstro-Ogrske pridružil generalu Maistru v Mariboru. Ta mu je 1. decembra 1918 zaupal poveljevanje 6. stotniji Mariborskega pešpolka z nalogo zasesti Obmurje vse od Špilja do Radgone. Zeilhofer je Radgono ob protestih lokalnih oblasti zasedel brez odpora. To mesto je predstavljalo strateško naraven dostop iz Slovenskih goric v Prekmurje, ki je bilo takrat še pod madžarsko oblastjo. V mestu je sicer vladal navidezni mir, ki pa je nadporočnika Zeilhoferja vseeno skrbel. V zgodnjih jutranjih urah 4. februarja 1919 so združene nemško-madžarske čete Bauernkommande pod poveljstvom Johanna Mickla napadle branilce Radgone. V večurnem boju, v katerem je bil Benedikt Zeilhofer hudo ranjen, a je kljub temu še naprej poveljeval s slamnjače, se je izkazalo, da sovražniku kljub šestim jurišem ni uspelo zavzeti mesta. Na pomoč slovenski posadki v Radgoni bi sicer moral priti hrvaški Karlovški bataljon, vendar se je v Špilju uprl prevozu v Radgono in je bil zato vrnjen v Celje.
Po spopadih za Radgono so se 10. februarja 1919 začela mirovna pogajanja med graško deželno vlado in ljubljansko narodno vlado ob posredovanju in sodelovanju francoskega odposlanstva, ki je bilo prav tedaj v Mariboru. Pogajanja so se končala 13. februarja s sporazumom o trajnem miru na Štajerskem. Slovenska vojska se je po sporazumu morala umakniti iz Lučan in Cmureka. Kljub uspešni obrambi Radgone pa smo Slovenci to mesto izgubili za diplomatsko mizo. Kot je zapisal dober poznavalec dogajanja v Radgoni v letih 1918–1919 ddr. Ivan Rihtarič, so morale po pogodbi iz Saint-Germaina enote Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) Radgono zapustiti 26. julija 1920. Saintgermainska mirovna pogodba je določila, da Radgona in Radgonski kot pripadeta nemški Avstriji, Apaško polje pa sme zasesti jugoslovanska stran. Za uresničitev obeh sklepov je bilo treba doseči še ratifikacijo v parlamentih obeh držav. Beograjski parlament je ratificiral sporazum v začetku decembra 1919, dunajski šele dobrega pol leta pozneje. V sredini julija 1920 je v Radgono prispela medzavezniška komisija (predstavniki Anglije, Francije in Italije) ter postavila ultimativni rok (pol ure), da se mora mesto vojaško izprazniti. Jugoslovanska stran je to potezo junaško in ponosno odbila, avstrijska stran je že uprizarjala manifestacije (mahanje s frankfurtskimi zastavicami, vzkliki šolske mladine in žensk: "Hvala bogu, naša rešitev je blizu!"). 18. julija 1920 je jugoslovanska stran (vojska) zavzela Apače brez posebnega problema, odpor je bil pri duhovniku, učitelju in manjšem številu prebivalstva. Pod oblast Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) je prišlo okoli 4000 prebivalcev Apaške doline.
Benedikt Zeilhofer je po okrevanju nadaljeval svoj vojaški poklic. Najprej je bil s svojo enoto nameščen v Juriju ob Pesnici, 25. maja 1919 pa je s svojim polkom krenil v ofenzivo na Koroško. Po končanih bojih na Koroškem je kot oficir nadaljeval službovanje v kraljevi vojski in bil tako kot mnogi drugi slovenski častniki razočaran. Ob nemški okupaciji aprila 1941 se je v Mariboru priključil odporniškemu gibanju in bil leta 1942 aretiran in izgnan na Tirolsko. Tam je ostal do osvoboditve leta 1945. Umrl je 5. julija 1978 v Mariboru, tam je tudi pokopan.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
