Če odmislimo tekočo in žarečo zemljino notranjost, naš modri planet obdaja precej krhka okamnela skorja, pokrita tudi z bujnim zelenjem, predvsem pa je modro nebeško telo vode. Uradno se morij, večnega kroga svetovnega vodovja, spomnimo dvakrat letno.
Naše seže okoli dvajset metrov v globino
Neskončna svetovna vodovja
Povezana vodovja sveta (od oceanov do slehernega potočka) imenujemo svetovna morja, ki obdajajo celine in jih delimo v štiri oziroma pet oceanov. Morje obsega več kot 70 odstotkov površine modrega planeta. Naše seže okoli dvajset metrov v globino, tretjina svetovnih pa je globoka od štiri do pet kilometrov; zahodni Pacifik z več kot enajst tisoč metri presega celo himalajske vršace. Morska biomasa prispeva v atmosfero 70 odstotkov kisika. Skupni morski volumen znaša 1,3 milijarde kubičnih kilometrov, kar je 96,5 odstotka vse vode.
Pa še pošastni valovi
Maja letos so znanstveniki na Južnem Pacifiku s pomočjo boje 700 kilometrov južno od Nove Zelandije izmerili 24 metrov visok val - morski zid. Pri najvišjih valovih govorimo o morskih pošastih - monster oziroma freak waves, mornarji jim pravijo tudi cavendish. Dolgo so takšni valovi veljali za bajke, po novoletni noči leta 1995, ko so naprave na norveški naftni ploščadi med viharjem zabeležile 26 metrov visok posamezen val, pa so se lotili znanstvenega sledenja; 11. septembra istega leta je linijska potniška ladja Queen Elizabeth na poti iz francoskega Cherbourga v New York onstran Atlantika naletela na več zaporednih dvajsetmetrskih valov. Največje ladje uradno zmorejo le 16 metrov visoke valove. Mornarji se zlasti bojijo tako imenovanih treh sester, hitro sledečih si visokih valov, z ozkimi dolinami, saj lahko drugi ali tretji val ladjo pokoplje pod seboj. Še hujši je beli zid s peno na vrhu.
Novozelandski znanstveniki so to poletje v Južnem polarnem morju blizu otoka Campell z novo opazovalno bojo zabeležili nov najvišji val na južni polobli. Sprožil ga je vihar, v višino je meril 23,8 metra. Območje je znano po močnih zahodnih vetrovih in velja za človeku najbolj sovražno morje sveta: maja lani so tam izmerili skoraj dvajsetmetrski val. Na severni polobli naj bi bili leta 2006 štiristo kilometrov zahodno od Škotske obale namerili 29-metrskega orjaka. Kitajci sporočajo, da so leta 2015 globoko v morju odkrili več kot 200 metrov visok premikajoči se vodni greben; o tem ne vemo skoraj ničesar.
Ker svetovna morja niso prav gosto posejana z bojami, ki merijo dogajanje, znanstveniki menijo, da obstajajo še višji in večji valovi, ki v različnih oblikah obkrožijo ves svet. Kar ene navdaja z grozo, običajno pa vlije človeku vsaj spoštovanje, če že ne strahu, je lahko posameznikom imeniten adrenalinski izziv. Brazilec Rodrigo Koxa je pred portugalskim St. Nazareom zajahal 24,38 metra visok val in … preživel. Valovi, višji od 20 metrov, so resen izziv naravi in vsemu, kar je ustvaril človek.
Ko vtikaš nos, kamor …
Poseben fenomen je večni led, ledene gore pa tihi in veličastni potniki morij in oceanov, ki od osvajanj severnega in južnega tečaja in aprila 1912 še posebej burijo človekovo domišljijo. Pred časom so Arabci povzeli staro vojaško doktrino pogojnega izkoriščanja orjaških gmot plavajočega ledu. Angleži in menda Nemci so ledene gore predvideli za strateške plavajoče otoke, v Emiratih pa so se domislili, kako bi kakšnega belega orjaka prek svetovnih morij kar privlekli v Zaliv, da bi jih napajal, saj naj bi v petnajstih letih porabili vse zaloge pitne vode. Tako so se v Abu Dabiju lotili fantastičnega načrta, kako bi z ladjami vlekli od deset tisoč kilometrov oddaljene Antarktike prave ledene gore, ki v sebi hranijo milijarde litrov čiste pitne vode. Ledene gore bi lahko še puščavo spremenile v cvetoče vrtove. V spotih kažejo bele gore ledu s pingvini in polarnimi medvedi (na Antarktiki jih sploh ni), pred neskončnimi peščenimi plažami. Za izvedbo takšnih sanj naj bi se ponudili Kanadčani.
V čarobnem svetu ledenih gora
Čeprav se zemeljska pola (in morda prav zato) očitno nezadržno topita in je severni tečaj že zdavnaj le morje postal, plavajoči led še marsikje povzroča preglavice, ki jih občutijo še potniki na križarjenjih v polarne predele. Norveška ekspedicijska križarka Fram je v zimi 2007 s 318 potniki in veliko sreče ušla tragediji v vodah Antarktike. Ponoči je komaj 113 metrov dolga lupina zadela ob ledeno ploščad, vso nebogljeno sta jo močan tok in veter več ur nosila po valovih.
Konec novembra je arktična križarka Explorer po trčenju z ledeno goro potonila, rešili so vseh 154 ljudi, v morje pa je izteklo 185 tisoč litrov goriva.
Ledene gore naj bi bile cikličen pojav, lani je bila v severnem Atlantiku izjemna sezona. Na nesrečnem Titaniku ni nihče vedel, kaj jih čaka, danes so kapetani poučeni o nevarnostnih, ki pretijo. IIP (International Ice Patrol), ki so ga ZDA ustanovile že leta 1914, financira pa še sedemnajst držav, je aprila letos zabeležil blizu Nove Fundlandije že 450 ledenih gora, ki so se z Labradorskim tokom pomikale od Grenlandije na jug. Izjemno je bilo tudi leto 2014, ko so našteli kar 1546 ledenih gora, leto zatem jih je bilo 1165, predlani pa le 687. Dobrih 80 odstotkov ledene gore se skriva pod gladino, so hitre, v eni uri premagajo do pol kilometra, nevarne pa so, ker jih ob visokih valovih kljub sodobni tehniki opazijo šele zadnji trenutek.
Lomljenje pred grenlandsko obalo
Letos je povzročila preglavice ogromna ledena gora pred obalo na zahodu Grenlandije. Obtičala je pred slikovito ribiško vasico, kjer bi ob trku ali prevračanju lahko povzročila cunami. Orjak, ki je ogrožal naselje Innaarsuit s 170 dušami, je težak vsaj enajst milijonov ton, v nebo štrli 90 metrov. Po nekaj tednih je zanimanje svetovne javnosti splahnelo, kaj se z njo dogaja, ne vemo. Preselili so del prebivalcev, ledena gora bi lahko obvisela tedne ali celo mesecev. V teh krajih so sicer vajeni teh belih velikanov, a tokratna popotnica je res izjemno velika, prevelika. Lani je ob plazu odplavilo več naselij in opustošilo vas Nuugaatsiaq. Nekaj podobnega, a še veliko večjih razsežnosti, se dogaja na drugem koncu sveta, kjer se je na Antarktiki že septembra lani odlomila orjaška ledena ploščad A68, ki se pomika na odprto morje. Sodelavci uglednega Alfred-Wegener Instituta iz nemškega Bremerhavna menijo, da je s površino 5800 kvadratnih kilometrov in težo več kot milijon gigaton precej nepredvidljiva.
Majorčane prestrašil mali cunami
