Aleksander je bil živahen otrok. Njegova žal pokojna mati ga je klicala "moja iskrica". Bil je tudi trmast. Štiri leta star se je odpravil na sprehod z našim velikim ovčarjem. Peljal ga je na povodcu. Pes se je kmalu naveličal tega sprehoda in se obrnil proti domu. Domov sta prišla iz gozda tako, da je pes vlekel za seboj na trebuhu ležečega in vsega opraskanega Aleksandra, kajti Aleksander povodca ni izpustil iz rok.
Aleksander je od nekdaj zelo predan športu. Od malega je igral nogomet, pozneje se je intenzivno ukvarjal z malim nogometom, igral pa je tudi na velikih igriščih. Med drugim se je kot igralec udeležil vseh evropskih in svetovnih nogometnih prvenstev pravnikov. Vem, da je do nedavnega delal po tristo sklec na dan, še vedno pa se ukvarja s karatejem. Trenira s svojim japonskim učiteljem Takashijem Tokuhiso trikrat na teden. Je mojster karateja, nosilec črnega pasu, drugi Dan.
Mislim, da je v zadnjih tridesetih letih spremljal vse pomembnejše nogometne tekme, bodisi neposredno, bodisi preko radia ali televizije. Mislil sem, da je nekoč zamudil nek finale svetovnega prvenstva. Bil je namreč v deževnem gozdu sredi indonezijskega dela Bornea, ko z njim ni bila mogoča nobena komunikacija. Ko se je vrnil, je povedal, da finala ni zamudil. Spremljal ga je preko radia na edinem stolu v koči tamkajšnjega plemenskega poglavarja.
Je tudi avanturist. Dokler ni prevzel vodenja Nogometne zveze Slovenije, je šel vsako leto v Saharo. Z motorjem ali s terencem. V kočevskem pragozdu ima hišico, v katere bližini so pogosto tudi volkovi. Pa tudi kakšen medved gre mimo.
Kot odvetnik se ukvarja predvsem z dvema pravnima področjema. S kazenskim pravom in s pravom športa. Kot kazenski zagovornik je nastopal v najtežjih procesih, na drugem pravnem področju pa se je ukvarjal predvsem s problemi poklicnih športnikov in z odnosi med športniki in posameznimi športnimi klubi.
Od nekdaj je imel odlične organizacijske in vodstvene sposobnosti. Tako smo bili v naši odvetniški družbi, ki je po številu odvetnikov največja odvetniška družba v državi, vrsto let trije direktorji: starejši sin Rok, Aleksander in jaz. Potem je predlagal, da bi bil direktor samo on. Ker je bil uspešen, sva mu z Rokom to mesto prepustila.
Ko je postal predsednik Nogometne zveze Slovenije, je svojo odvetniško pisarno prepolovil. Druga polovica se je namreč spremenila v prostor, kjer so se sprejemale strateške odločitve NZS. Posamezni funkcionarji NZS so tako prihajali na sestanke v Grosuplje, čeprav je imel lepo predsedniško pisarno v novem nogometnem centru na Brdu. Na ta način je lahko izvrševal obe funkciji: vodenje odvetniške družbe in Nogometne zveze Slovenije.
Kot predsednik UEFE pa se bo po mojem prepričanju v celoti posvetil tej funkciji. Prepričan sem, da se bo odločno lotil izvrševanja programa, ki ga je v zvezi z vodenjem UEFE napovedal v času predsedniške kampanje. Prepričan sem tudi, da bo upravičil vsa pričakovanja evropskih nogometnih zvez, ki so ga podprle. Tako se bo verjetno odločil za mirovanje opravljanja odvetniškega poklica za čas opravljanja nove funkcije, kar mu omogoča tudi zakon o odvetništvu.
Aleksander pred vsako svojo odločitvijo pozorno posluša argumente pro et contra. Ko pa neko odločitev sprejme, jo vedno dosledno izvede. Nihče ga ne more prepričati o nasprotnem. Tudi jaz ne.
Mislim, da je v zadnjih tridesetih letih spremljal vse pomembnejše nogometne tekme, bodisi neposredno, bodisi preko radia ali televizije. Mislil sem, da je nekoč zamudil nek finale svetovnega prvenstva. Bil je namreč v deževnem gozdu sredi indonezijskega dela Bornea, ko z njim ni bila mogoča nobena komunikacija. Ko se je vrnil, je povedal, da finala ni zamudil. Spremljal ga je preko radia na edinem stolu v koči tamkajšnjega plemenskega poglavarja.
Je tudi avanturist. Dokler ni prevzel vodenja Nogometne zveze Slovenije, je šel vsako leto v Saharo. Z motorjem ali s terencem. V kočevskem pragozdu ima hišico, v katere bližini so pogosto tudi volkovi. Pa tudi kakšen medved gre mimo.
Kot odvetnik se ukvarja predvsem z dvema pravnima področjema. S kazenskim pravom in s pravom športa. Kot kazenski zagovornik je nastopal v najtežjih procesih, na drugem pravnem področju pa se je ukvarjal predvsem s problemi poklicnih športnikov in z odnosi med športniki in posameznimi športnimi klubi.
Od nekdaj je imel odlične organizacijske in vodstvene sposobnosti. Tako smo bili v naši odvetniški družbi, ki je po številu odvetnikov največja odvetniška družba v državi, vrsto let trije direktorji: starejši sin Rok, Aleksander in jaz. Potem je predlagal, da bi bil direktor samo on. Ker je bil uspešen, sva mu z Rokom to mesto prepustila.
Ko je postal predsednik Nogometne zveze Slovenije, je svojo odvetniško pisarno prepolovil. Druga polovica se je namreč spremenila v prostor, kjer so se sprejemale strateške odločitve NZS. Posamezni funkcionarji NZS so tako prihajali na sestanke v Grosuplje, čeprav je imel lepo predsedniško pisarno v novem nogometnem centru na Brdu. Na ta način je lahko izvrševal obe funkciji: vodenje odvetniške družbe in Nogometne zveze Slovenije.
Kot predsednik UEFE pa se bo po mojem prepričanju v celoti posvetil tej funkciji. Prepričan sem, da se bo odločno lotil izvrševanja programa, ki ga je v zvezi z vodenjem UEFE napovedal v času predsedniške kampanje. Prepričan sem tudi, da bo upravičil vsa pričakovanja evropskih nogometnih zvez, ki so ga podprle. Tako se bo verjetno odločil za mirovanje opravljanja odvetniškega poklica za čas opravljanja nove funkcije, kar mu omogoča tudi zakon o odvetništvu.
Aleksander pred vsako svojo odločitvijo pozorno posluša argumente pro et contra. Ko pa neko odločitev sprejme, jo vedno dosledno izvede. Nihče ga ne more prepričati o nasprotnem. Tudi jaz ne.
