Mišja mrzlica: največ bolnikov v Mariboru in okolici

Že od pomladi v slovenskih bolnišnicah zaznavajo povečano obolevanje za mišjo mrzlico (hemoralgična mrzlica z renalnim sindromom), s povečanjem aktivnosti v naravi v počitniškem času pa zdravstveni delavci pričakujejo še več obolelih. Vsi potrjeni primeri doslej, do konca junija je zbolelo 47 ljudi, so potrebovali zdravljenje v bolnišnici, ob hujših zapletih tudi dializo. "V povprečju so bolniki v bolnišnici deset dni, a okrevanje se lahko zavleče precej dlje," opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Zadnji večji izbruh mišje mrzlice pri nas je bil leta 2012, številke obolelih so letos malo manjše od tistih izpred pet let, a večje od leta 2008, ko je bilo prav tako več obolelih. Pri nas se sicer vsako leto pojavljajo posamezni primeri mišje mrzlice, a vsakih nekaj let se število obolelih poveča. Razlog je preprost: v letih, ko so razmere za preživetje in razmnoževanje glodavcev (miši, voluharjev, podgan, ki so kronični nosilci virusa) boljše, se poveča rezervoar za prenašanje virusa in z njim tudi možnost za prenos virusa na človeka.

Previdno v naravi, kleteh, skladiščih ...

Ker se bolezen ne prenaša s človeka na človeka, ampak le z živali na človeka, predvsem z vdihavanjem posušenih iztrebkov glodavcev, je najpomembnejši ukrep zmanjševanje stika z glodavci in njihovimi iztrebki. "Svetujemo izvajanje opravil, kot so delo na njivah, čiščenje kleti, skladišč, drugih prostorov, tako, da se ne dviguje prah z delci iztrebkov. Ker je inkubacijska doba zelo dolga, imamo kar nekaj težav pri natančnejšem ugotavljanju izvora okužbe, a največkrat se po epidemiološki analizi pokaže, da je prišlo do okužbe zaradi aktivnosti na prostem ali pri opravilih v prostorih z glodavci. Po mesecu ali dveh le redkokdo ve, kaj je počel v tistem času," pove epidemiolog Zoran Simonovič, vodja oddelka za nalezljive bolezni v NIJZ Maribor. Okužba se lahko prenese tudi z zaužitjem okužene hrane in vode, zato je pomembno preprečiti glodavcem vstop v prostore, ki jih uporabljajo ljudje, prav tako pravilna hramba živil, pravi Simonovič. Območja, kjer so vidni sledovi glodavcev, pa je treba tudi razkužiti z razkužili. "Pri aktivnostih v naravi, ki bi lahko pomenile tveganje, pa je pametno misliti tudi na možnost okužbe. A najpomembnejša je higiena rok," pravi epidemiolog.

Bolezen ozdravljiva, a lahko s hudimi zapleti

Ta endemična bolezen se pojavlja po vsej Sloveniji, a v Mariboru in Novem mestu je največ okuženih. Največ potrjenih primerov je prav v Mariboru, glede na število prebivalcev pa je novomeška zdravstvena regija bolj obremenjena. Bolniki prihajajo z že znanih žarišč mišje mrzlice, in sicer 16 iz mariborske, deset iz novomeške, devet iz ljubljanske zdravstvene regije, v drugih regijah so le posamični primeri. Bolezen je sicer ozdravljiva, a zdravljenje je le simptomatsko, kar pomeni, da se le blažijo težave ob bolezni, tudi cepiva za ta virus ni. Zato se pri hemoralgični mrzlici z renalnim sindromom odstotek primerov konča smrtno. "Imamo različne tipe hantavirusov, na srečo v Sloveniji prevladujeta pumala in dobrava, ki nimata tako hudih potekov in visoke smrtnosti," pojasnjuje Simonovič. Dosti bolj usoden kot slovenski primeri mišje mrzlice je bil izbruh bolezni med Indijanci na območju Four Corner v ZDA leta 1993, kjer je bolezen povzročila vrsta hantavirusa, imenovana Sin Nombre, ki je za človeka veliko usodnejša.Ta virus v nasprotju s tem, ki kroži pri nas in prizadene ledvice, prizadene pljuča in srčno-žilni sistem. Zaradi onemogočanja dihanja je smrtnost kar do 60-odstotna. To bolezen poimenujejo hantavirusni srčno-pljučni sindrom.