Četrt stoletja mineva danes od podpisa Daytonskega sporazuma, ki je Bosni in Hercegovini po več kot treh letih in pol vojne prinesel mir. To je bilo tistega leta 1995 najpomembnejše; po sto tisoč mrtvih in dveh milijonih razseljenih, po srbskem genocidu nad muslimani v Srebrenici, po masakrih in vojnih zločinih, ki so jih zagrešili pripadniki vseh treh sprtih strani, torej tudi Hrvati in Bošnjaki, je bil mir prva prioriteta mednarodne skupnosti. Da ima svet z Združenimi državami Amerike na čelu prelivanja krvi dovolj, je dokazal in podkrepil z letalskimi napadi zveze Nato na srbske položaje. In zapečatil vse skupaj s podpisi srbskega, hrvaškega in bosanskega predsednika v letalskem oporišču pri Daytonu.
Toda mir je bil skoraj edino pozitivno, kar je Daytonski sporazum prinesel. Bosna in Hercegovina, nekdaj narodnostno najbolj raznolika, a kljub temu homogena republika bivše Jugoslavije, je o(b)stala v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. Srbi so za pripadnike drugih dveh konstitutivnih narodov še vedno četniki, Hrvati ustaši, Bošnjaki pa balije ali turki. Nacionalnost je tisto, kar največ oziroma skoraj edino šteje. Morda sta nadnacionalna le še kriminal in vseprisotna korupcija, pa tudi brezup zaradi ničnega ekonomskega napredka. Država, zbirokratizirana do onemoglosti z eno zvezno vlado, dvema entitetnima vladama in še desetimi kantonalnimi, je gospodarsko v slabšem položaju kot leta 1992, ko se je začela vojna. Kar ni bilo porušeno, so kmalu po vojni sprivatizirali in pokradli oziroma razprodali domači tajkuni, gomile dolarjev, ki so jih muslimanski strani pošiljale bogate arabske države, so bodisi izpuhtele ali šle za gradnjo verskih objektov. Širom po svetu so nastajala nova krizna žarišča, odnos do muslimanov se je po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001 obrnil še na slabše in Bosna je ostala pozabljena. Od boga, alaha in svetovne skupnosti.
Neperspektivnost je modus vivendi Bosne in Hercegovine 21. stoletja. Poleg nacionalizma je edino, kar je morda še skupno pripadnikom vseh treh narodov, želja po potnem listu in delovnem vizumu v Nemčiji ali kjerkoli na Zahodu. Iz države beži generacija, rojena po vojni, ki bi morda lahko potegnila voz naprej. Toda uzde vprege tega voza še zmeraj držijo v rokah zakrneli nacionalisti, ki so državo popeljali v vojno in živijo od tega, da prepevajo domoljubne pesmi, častijo vojne zločince in tarnajo, da se jim godi krivica.
Morda je majhen, komaj opazen žarek upanja le posijal na nedavnih lokalnih volitvah. Zgodilo se je komaj predstavljivo: skrajni nacionalisti srbskega voditelja Milorada Dodika so izgubili Banjaluko, Izetbegovićeva SDA je izgubila skoraj celo Sarajevo. Težko je napovedati, kakšne spremembe bo prinesla nova garnitura politikov - a če bo to za kanček manj sovraštva, je to že zmaga. Zmaga za ljudi, ne za politiko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
