Čeprav se je med ljudmi najbolj prijelo ime hojhera ali heuhera, ki izvira iz znanstvenega ime rodu Heuchera, med nami krožita še dve lepši in bolj domači imeni, to sta iskrivka in ognjeni dež. Za hojhere so značilni rahlo deljeni listi z valovitim ali ravnim robom ter odebeljen koreninski vrat, ki pri starejših primerkih lahko preide v nekakšno steblo. Nad rozetasto razporejenimi listi se dvigajo gracilna stebla, ki se razvejijo v nežna socvetja z drobnimi cvetovi. Ti so večinoma zelo svetlih barv, beli, kremasti ali nežno rožnati.
Rod Heuchera je dobil ime po profesorju medicine in botanike
Heuchera + Tiarella = x Heucherella
Mnogi nepoznavalci v vrtnem centru sploh ne opazijo, da je to, za kar so bili prepričani, da je hojhera, v resnici nekaj drugega. Seveda jim ne gre zameriti, saj sta si rastlini po načinu rasti in obliki listov precej podobni. Rodova Heuchera in Tiarella sta si zelo sorodna, še največja razlika so socvetja, ki so pri tiareli bolj zbita oziroma gosta in zato tudi bolj opazna, dekorativna. Tiarele tudi veljajo za bolj dolgožive, žal pa večinoma niso tako zimzelene kot hojhere. Vrtnarji so oba rodova križali in dobili hojherelo oziroma x Heucherella. Ti križanci združujejo lastnosti obeh omenjenih; listi so bolj barviti kot pri tiareli, socvetja pa lepša kot pri hojheri.
Zakaj iskrivka in ognjeni dež
Razlog za ti dve imeni se nam razkrije, če si hojhere z malce domišljije ogledamo v času cvetenja. Velika večina jih namreč junija in julija na zelo tankih cvetnih steblih razvije rahla socvetja, ki so sestavljena iz drobnih belih ali kremnih cvetov. Ta socvetja še posebno v senci s svojo svetlo barvo učinkujejo kot skupina iskric.
Najbolj čaroben prizor pa nastane, kadar so v senčnem ali polsenčnem rastišču obsijane s popoldanskim ali jutranjem soncem. Ognjeni dež nam pričara predvsem vrsta krvavordeča hojhera H. sanguinea in nekaj njenih sort. Za razliko od drugih ta cveti v žareče rdeči barvi pa tudi cvetovi so večji in res delujejo kot rdeči oziroma ognjeni dež.
Zanimajo nas predvsem listi
Mnogi ob nakupu s hojhero v roki sprašujejo po njenem cvetenju, kar me znova in znova čudi, saj je bistvo večine hojher ravno barva in oblika listov. Praktično nam nobena druga trajnica ne ponuja take pestre palete barv v listih kot ravno ta. Poleg tega imajo listi tudi različno obliko, ki je največkrat povezana tudi z obliko rozete. Tako imamo na voljo hojhere z listi z ravno površino in ravnim robom, rozete teh delujejo bolj "ploščato", na drugi strani pa obstajajo sorte z narezanim robom in valovito listno površino, kar daje rozetam zelo poln in kompakten videz. Omeniti pa moram še nekaj. Čeprav mnogi prezrejo skromna socvetja, so ta lahko odličen dodatek za šopke.
Rod Heuchera je dobil ime po profesorju medicine in botanike Jochannu Heinrichu von Heucherju. Ameriški staroselci so hojhere uporabljali kot zdravilno rastlino, z njimi so ustavljali krvavitve ran. Najstarejše botanične ilustracije hojher segajo v leto 1601.
Gojenje
Hojhere so živ dokaz, da se vsi učimo na podlagi izkušenj. Večina virov je vedno navajala, da so to rastline za senčne in polsenčne lege, mnogi pa smo na lastnih primerih ugotovili, da nekatere ne le izgledajo bolje na soncu, pač pa da so na taki legi celo bolj dolgožive. To še vedno ne pomeni, da bomo te lepotice umaknili iz senčnih predelov, saj jih tam zadovoljivo uspeva večina. Dolžina trajanja sončnega obsevanja lahko vpliva tudi na barvo listov. Ena najpogosteje sajenih oranžnih hojher H. marmalade, bo v čisti senci okrasto do olivno zelena, v polsenci oranžna, na polnem soncu pa rdeče-oranžna. Pazljivi moramo biti predvsem s sortami z zelo svetlimi rumenimi, oker ali rumeno-zelenimi listi, te več ur sonca na dan lahko ožge.
Zadovoljivo uspevajo v različnih tleh, najbolj pa jim prijajo humozna, ki se ne presušijo. Bistvena je odcednost, saj se tako izognemo morebitnemu gnitju v zimskem času. Hvaležne so za dobro pripravo tal pred sajenjem, pri tem pa ne pozabimo na gnojenje. Ustrezajo jim tako organska kot dolgoročna mineralna gnojila. Večina vrst in sort ima zimzelene liste, ki pa se lahko med zimo nekoliko poškodujejo. Če kvarijo izgled, jih spomladi porežemo, saj bo nova rast hitro popravila videz. Težav je malo. Nekatere sorte so bolj kratkoživega značaja, zato jih vsako leto opazujemo, in ko ugotovimo, da rastlina ni več pognala tako bujno kot prejšnje leto, jo razsadimo. Pri tem ji odstranimo večino listov, da se nam izsuši. Od škodljivcev se pojavlja skoraj izključno rilčkar. Hrošči objedajo listne robove, ličinke pa se hranijo s koreninskim vratom, kar najpogosteje vodi v to, da rastlina izgubi stik s koreninam in odmre ali pa se nam že prej med pletjem, čiščenjem kar odlomi.
Zasaditve
V gredah so hojhere lahko čudovit barvni dodatek med drugimi rastlinami, zaradi trpežnosti pa se uporabljajo tudi kot pokrovne rastline. Prav neverjetni so učinki njihove barve, če jih zasadimo več skupaj. V svetli senci poživijo barvno podobo vrta, teksturno pa se lepo ujamejo s praprotmi, velikolistnimi hostami, travami, šaši, liriopami in kačjo brado.
Na grobove sadimo predvsem sorte, ki se dobro obnesejo na žgočem soncu. Skoraj ne boste mogli zgrešiti, če boste posegli po temnolistnih sortah, dobro pa se obnesejo tudi oranžne.
Mnogi hojhere promovirajo predvsem v jesenskih nasadih v koritih in cvetličnih loncih, a je to početje postalo že prav klišejsko. Gre namreč za rastline cele sezone, zato so jih najbolj odprti za nove kombinacije začeli vključevati tudi v spomladanske in poletne sezonske zasaditve po balkonih in na terasah. Pri tem ne zanemarite že omenjene rasti oziroma oblike rozete. Če vam v posodi manjka povešajočih rastlin, posadite hojhero z ravnimi listinimi ploskvami in velikimi listi, ki se bodo usločili čez rob, če potrebujete volumen, posezite po hrastovolistnih sortah, torej s tistimi, ki imajo valovit listni rob.
