Marijan Dović: Kot kulturni svetnik je že odslužil

Nacionalni pesnik ni samo slovenska posebnost, zanima pa me, ali je posebno, da je kategorija "največji slovenski pesnik" še aktualna.
"V knjigi Prešeren po Prešernu, ki v razpravo o nacionalnih pesnikih prinaša izrazito primerjalni vidik, pokažem, da je bilo intenzivno slavljenje literatov in drugih umetnikov vseevropski trend, moda, ki se je bliskovito razširila po kontinentu zlasti v drugi polovici 19. stoletja. Še danes vidni odraz te množične komemorativne evforije so nešteti spomeniki in spominska obeležja, razsejani po evropskih mestih, obstaja pa tudi njena manj raziskana nematerialna, ritualna zapuščina. Analize so pokazale, da so kulti nacionalnih pesnikov v tesni navezi z nacionalnimi gibanji praktično povsod privzemali osupljivo religiozne razsežnosti, zato je metafora kulturnega svetništva, ki jo med drugim osvetlim v knjigi, več kot ustrezna. S takšne panoramske perspektive se Prešernova kanonizacija izkaže za povsem tipično – še posebej v perifernih literarnih kulturah. Po drugi strani je primat enega samega pesnika, ki ima reprezentativno funkcijo največjega, precej pogost, včasih pa si takšen položaj delita dva pesnika ali več. Obstajajo pa opazne razlike v današnjem statusu teh pesnikov, le redko kje je denimo kakemu pesniku pripisana tako temeljna, odločilna vloga pri oblikovanju naroda. Zato skušam proti koncu knjige na novo osvetliti tako imenovani slovenski kulturni sindrom, recimo mu zgodba o rojstvu naroda iz duha literature, in vanjo vnesti nekoliko bolj realistične poudarke."
Čemu danes služi prešernovanje: utrjevanju nacionalne identitete, slavljenju umetnosti oziroma ustvarjalnosti? (Ali pa gre za inercijo, ki je že zdavnaj izgubila razlog?)
"Vsekakor najdemo v razplastenosti tega prazničnega fenomena vse našteto. Če vprašate mene, imam mnogo raje slavljenje umetniške ustvarjalnosti kot utrjevanje nacionalne identitete. Prešeren kot slovenski nacionalni pesnik in kulturni svetnik je na področju nacionalne integracije svoje že zdavnaj odslužil. Kot sem omenil v sklepu knjige, je po stoletju in pol tiranije stritarjanske paradigme nemara čas, da – prosto po Pirjevcu – poezija ostane le še poezija. Artistična dediščina velikana slovenske besede pa kljub temu lahko ostane iztočnica za veseli praznik kreativnosti. To, da imamo še danes prost dan kulture, je kontroverzna, a edinstvena dediščina teze o kulturnem sindromu, ki se ji nikakor ne smemo odpovedati."