Mariborska publika je kultivirana

Od maja 2015 ste v mariborski Drami, vaša prva sezona se je končala izjemno: z uvrstitvijo kar treh predstav v tekmovalni spored festivala Borštnikovo srečanje. Po lanski neudeležbi posebno pomemben dosežek mariborskega kolektiva. Prvič v zgodovini se je to zgodilo. Tudi kritike pretekle sezone so bile zelo dobre. Za umetniško direktorico sami komplimenti.
"Seveda sem teh uspehov zelo vesela. Ne samo jaz, pomembni so za celo gledališče in še posebej za igralski ansambel, ki je zanje zaslužen. Dajejo nam dobro popotnico, meni pa tudi."
Tudi vaše kratko vodenje Slovenskega stalnega gledališča Trst, ki se je sicer predčasno in z vaše strani z razočaranjem končalo leta 2014, po le eni sezoni, je prvič Tržačane na Borštnikovo pripeljalo s tremi predstavami. Vaša formula umetniškega vodenja je očitno zmagovita.
"To se sicer dobro sliši, a bilo bi smešno, če bi se ponašala z zmagoslavnostjo. Saj gre šele za dve, tri sezone; umetniško vodenje pa je delo, ki se preverja na daljši rok. Pri selekcijah gre do neke mere tudi za splet naključij. Pri uspehih pa tudi za nekaj sreče. A seveda je tu tudi resno delo, moje in sodelavcev. Ne bi pa mogla reči, da imam kakšno formulo za uspeh, sploh nobene formule mimo tega, da skušam vsakič na novo resno premisliti, kaj bomo delali. "

Najbolj odgovorna naloga doslej

V mariborski kolektiv ste prišli po petnajstih letih dramaturškega dela v ljubljanski Drami, pa v Cankarjevem domu ste bili, na začetku v gledališču v Novi Gorici in nazadnje umetniško vodenje SSG Trst. Cela slovenska institucionalna transverzala je za vami.
"V zadnjih letih sem se res dosti selila in delala v gledališčih na vseh koncih slovenskega prostora. Izrazito so me formirala leta v ljubljanski Drami, kjer sem bila dramaturginja v času vodenja Janeza Pipana, ki je na novo izoblikoval standarde delovanja nacionalnega gledališča in oblikovanja repertoarja, verjetno bolj premišljeno kot kdorkoli. Dosti sem se naučila od njega. Dosti sem se naučila tudi v Trstu, obremenjenem z razsulom in političnimi pritiski, kakršne zdaj žal razpoznavam tudi v Mariboru. Pa tudi v Cankarjevem domu z mednarodnim programom in izostreno zahtevo po učinkovitem poslovanju. A umetniško vodenje gledališča s petindvajsetčlanskim ansamblom in bogato tradicijo je vendar moja najbolj odgovorna naloga doslej, najbolj zahtevna."
Vaš koncept umetniškega vodenja je specifičen, kompleksen in v sozvočju z okoljem pa tudi poznavanjem sodobne dramatike na tujih odrih, sodeč po lanski sezoni in napovedi nove. V primerjavi z ljubljansko Dramo v novi sezoni, ki bo preigravala nacionalno klasiko in kanone, zelo drugače.
"Da v mojem programu razpoznavate sozvočje z okoljem, razumem kot velik kompliment. Vsake toliko me preganja strah, da mariborskega okolja še ne razumem dovolj dobro. Da se gledališče odziva na okolje, na katero se naslavlja, pa je po mojem nujno, pravzaprav samoumevno – tako ga sama doživljam. Gledališče se mora dotikati življenja svojega prostora, to je pomemben vir njegove lastne živosti. Kompleksnost pa tudi. Gledališče je v resnici zelo bogata umetnost, ki ponuja široko polje različnih estetik, pristopov, vsebinskih orientacij, v tem je tudi njegova privlačnost. Tudi meni sami je dragoceno, da lahko delujem v širokem spektru različnih gledaliških možnosti. Na začetku svojega dramaturškega dela sem si včasih želela najti 'svojega' idealnega režiserja, s katerim bi zasledovala eno izbrano pot; pozneje pa sem ugotovila, kako dragoceno je, da delam z zelo različnim sodelavci zelo različne predstave, v različnih okoljih in razmerah, tudi na neinstitucionalni sceni, kjer sem sicer delala malo, a jo vztrajno spremljam. Pomembno mi je, kaj ustvarjajo v tem relativno zelo drugačnem prostoru. To seveda ne pomeni, da bi delala karkoli ali s komerkoli. Človek mora imeti stališče, ustvarjalec še posebno. A zato se ne sme zapreti sam vase. To velja tudi za repertoar, ki ne more vztrajati samo pri že preverjeni kvaliteti. Vsako repertoarno gledališče potrebuje tudi sveža in odmevna besedila iz svetovne produkcije, tudi mariborsko, kjer je bilo teh v preteklih letih morda manj, pa je zato včasih delovalo kot gledališče, ki se napaja samo v sebi."
Kako to mislite?
"Pa, zdi se mi, da tu niso ravno intenzivno zasledovali aktualne svetovne dramatike (kar smo dramaturginje pod Pipanovim vodstvom delale). Klasika nam je seveda nujno potrebna. Pa ne samo zato, ker je relativno varnejša, saj priteguje pomemben del publike, tudi šolske (kolikor jo še!?). Klasika ponuja neizmerno bogastvo še vedno pomembnih in dobro izpisanih tem; nabor besedil, katerih kvaliteta je bila presejana skoz stoletja. Mnoga teh besedil se izjemno dobro ponujajo uprizarjanju. Obstajajo namreč pisave, ki same po sebi silijo na oder, in take, pri katerih je njihove gledališke možnosti treba šele odkriti, iznajti. Danes so pravzaprav v ospredju pisave, ki na prvi pogled niso gledališke, tako imenovana postdramska literatura. Tudi pri Simoni Semenič na primer je treba šele odkriti, kje je gledališka vrednost njenih besedil – a jo nesporno imajo, drugačno, a močno."

Tudi nekomercialne uprizoritve uspešne pri gledalcih

Repertoar nove sezone prinaša zanimivo zmes domače dramatike - Vinko Möderndorfer, visoke klasike – Hamlet, prvič uprizorjenega antičnega teksta - Platonov Simpozij ... Bi vi zastavili sezono s samimi slovenskimi klasiki kot vaš kolega v ljubljanski Drami Igor Samobor?
"Mislim, da si ljubljanska Drama lažje privošči na eno temo ali linijo ubran repertoar sezone kot mi. Že zato, ker deluje v mestu z več gledališči, kjer je ponudba predstav zelo velika. Pa tudi zaradi svoje umetniške in produkcijske potence, pri kateri ob izostreni liniji ne preti negativni učinek zoženja. Tudi Mladinsko si lahko dovoli specifičen, izrazito družbeno angažiran program in s tem vzpostavlja svojo drugačnost. Mariborska Drama, ki je edino gledališče za odraslo občinstvo v tem mestu, pa mora zagotoviti širši spekter uprizoritev. Čeprav predstavljena zmes morda deluje eklektično, je raznovrstnost tu potrebna. Pomembno je seveda, da ima vsaka uprizoritev svoj pravi razlog, in prizadevam si, da bi se pravi razlog izoblikoval tudi v kombinaciji celote."

Vsi ciljamo na zvezdnike

Umetniški vodja mora pozorno izbirati igralce, paziti na razna ravnovesja, ste se s tem zelo ukvarjali? Korpus najbrž zares dobro poznate in predstave so do neke mere pisane posameznikom na kožo?
"Res je, da sem bila na to zelo pozorna, pravzaprav sem največ truda namenila temu, da je ob najbolj izrazitih posameznikih, umetniških osebnostih, cel ansambel dobil možnost za pravi izraz. To je v gledališču zelo pomembno, tudi za kondicijo domačega ansambla; a je v resnici tudi zelo težko. In ne izide se prav zmeraj. Saj je zato treba uskladiti kar najbolj različne faktorje: od iskanja besedil, ki ustrezajo prav temu ansamblu in posameznim igralcem v njem, prek njihove ustvarjalne kondicije in želja do želja in veščine sodelujočih režiserjev. In potem se včasih zaplete, ker se vsi ustvarjalni procesi ne odvijajo dobro, zgodi se tudi, da se režiser z igralci ne znajde ali jim ni kos. Mislim, da vem, kdo bi znal dobro delati z njimi; a zmeraj ne moremo angažirati samo zanesljivih. In pravzaprav smo dolžni angažirati tudi mlade in še ne preizkušene. Vsi ciljamo na zvezdniške režiserje, a ne moremo delati samo s temi. V zadnjih letih se je pojavilo kar nekaj zanimivih mladih ustvarjalcev, mislim pa, da se zadnji čas tudi v gledališčih bolje zavedamo tega, da moramo dati več priložnosti tudi še neuveljavljenim. Bilo je namreč nekaj let, ko v ta prostor ni uspelo prodreti skoraj nobenemu začetniku. Mladi pa seveda morajo dobiti priložnost, brez njih bomo okosteneli in izumrli. A sodelovanje z režiserjem s skromnimi izkušnjami seveda pomeni tudi določeno tveganje, ne samo, kar se tiče rezultata, ampak tudi za igralce, ki bi z bolj veščim režiserjem v nekem projektu morda dosegli več."
V svoji prvi sezoni ste naredili nekaj precedenčnih potez: po dveh desetletjih ste na mariborski oder povabili Tomaža Pandurja, žal se je končalo tragično. Pa tudi Ivica Buljan je prvič režiral v Mariboru, in to izjemno, Strniševe Ljudožerce.
"Ja … Tomaž Pandur žal ni mogel realizirati svojega projekta. Mislim, da je njegova odsotnost v Mariboru pomenila nekakšno travmo, pomešano s sovražnostjo na eni strani in neuresničenimi sanjami, željami na drugi. To je bila nekakšna blokada, ki jo je bilo treba preseči, najlepše bi bilo s predstavo. Res je žalostno, da se ni uresničilo. A predstava je le tu. Kar se Ivice Buljana tiče, pa se mi to niti ne zdi precedens, ampak samoumevna poteza, nujna. Zelo ga cenim in njegovo sodelovanje mi je izjemno dragoceno. Ne le meni, saj velja za enega najizrazitejših režiserjev, ki delujejo v slovenskem prostoru, torej sem ga morala zvabiti tudi v Maribor. Dogovarjal se je že z Vlijem Ravnjakom, a se ni izšlo, verjetno zato, ker je zelo iskan, čedalje bolj tudi v tujini. Res sem zadovoljna, da mi je uspelo, da je delal tukaj, zelo zadovoljna tudi s predstavo, ki smo jo naredili. "

Maribor je bolj srednjeevropski

Kako pa bi definirali identiteto mariborskega gledališča? Po marsičem je posebno najbrž? To, da je edino v mestu, je njegov privilegij in prekletstvo. Sta vas kaj oplazila mariborska pregovorna ksenofobija, močan lokalpatriotizem v razmerju do prišlekov, kot ste vi?
"Sama nisem doživela lokalpatriotskih napadov. No, nekaj malega, ni bilo tako hudo. Pa ne v gledališču samem, ki je odprto in gostoljubno, sicer pa je tudi v igralskem ansamblu kar nekaj prišlekov. V mestu pa je res zaznati precej lokalpatriotizma, menda več kot drugje. Saj to ni nujno slabo, zavezanost domačemu prostoru ima tudi pozitivne kvalitete. Problem je to, da Maribor ne deluje kot srečno mesto, to se pa res hitro opazi. To je že kliše, da je Maribor travmatiziran in zagrenjen. Tudi sama sem spoznala kar nekaj ljudi, ki radi pripovedujejo o tem, kaj vse so že poskušali, pa tu ne gre, tu nič ne uspe, krivci pa so zmeraj nekje drugje … Tu pravzaprav večkrat pomislim na Ajdovščino, od koder prihajam: tam se je tudi sesula vsa industrija, pa mesto ni tako deprimirano in travmatizirano, zdi se celo, da se kar razvija. Mariborska zagrenjenost se posredno pozna tudi v ansamblu, finančna kriza pa tudi pripomore k temu. A v gledališču vendar prevlada ustvarjalnost in mislim celo, da ima pozitivni naboj nasproti v mestu prevladujočemu razpoloženju. Po drugi strani pa je mariborska srednjeevropskost, kajti Maribor je srednjeevropski, verjetno bolj kot katerokoli slovensko mesto, za gledališče zelo dobra. Rekla bi, da so to za gledališče plodna tla, ki omogočajo večjo zbranost, več posvečenosti. Poleg tega tudi Borštnikovo srečanje temu gledališču zagotavlja boljšo informiranost in celo nekaj svetovljanskosti. "

Danes mora biti vse "feel good"

O mariborski publiki govorijo, da je odlična, omikana, tudi in predvsem zaradi Borštnikovega?
"Res je bolj omikana. In pripravljena je sprejemati tudi zahtevnejše predstave. To se je na primer videlo tudi ob Disidentu Arnožu, ki je bil v Mariboru sprejet boljše kot v Ljubljani. Po moje je bil največji problem te predstave, ki je bila divje kritizirana, predvsem to, da ni bila všečna. Res je bila zahtevna tudi za gledalce, zelo, od njih je terjala določen napor. A konec koncev … še pred dvema desetletjema smo se navduševali predvsem nad predstavami, ki so bile skrajno težaške. Danes pa mora biti vse 'feel good', kot da je to najpomembnejše, prevladujoča paradigma. To ne velja samo za gledališče, cela javna sfera in tudi zasebno življenje je podrejeno zahtevi po uživanju. A ne moremo se kar naprej samo imeti dobro in ne more biti vse usmerjeno v to. Gledališče pa si ne sme odvzeti možnosti za predstave, ki terjajo neki napor. Kapo dol pred mariborskim občinstvom, da to še zna sprejeti in ceniti. Tudi to je bil dokaz kultiviranosti tukajšnjih gledalcev, ki je za Slovenijo že redka, a zelo dragocena."