Mariborska bojevnica z dvema imenoma

Antonija Javornik se je rodila 13. maja 1893 v Mariboru. Prva leta njenega življenja so bila povsem običajna leta šolarke na prelomu stoletij. Verjetno tudi po končani gimnaziji njeno življenje ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bilo njenega strica Martina Javornika, poročnika v avstro-ogrski vojski.

Na vsak način k stricu v Srbijo

Leta 1912 je na vrata Javornikov potrkala policija. Orožnike je zanimalo, ali morda vedo, kje je njihov sorodnik Martin, in ali se jim je kaj oglasil. Domači seveda niso vedeli, kaj se dogaja, na svojega Martina so bili namreč zelo ponosni in bili so zelo presenečeni, ko so jim povedali, da je pobegnil iz cesarske vojske k Srbom in da velja za izdajalca domovine.
Kmalu po obisku policije je iz Srbije na dom Javornikovih prispelo Martinovo pismo. V njem je domačim pojasnil, da je prebegnil, ker "se ni mogel sprijazniti z mislijo, da se bi moral boriti proti svojim slovanskim bratom". S čolnom so ga iz Bosne prepeljali čez Drino, nato pa je nadaljeval pot preko Šabca do Beograda in končno do Kragujevca, kjer se je pridružil 11. pešpolku Karađorđe. Sprejeli so ga z odprtimi rokami, priznali so mu tudi čin nadporočnika, ki ga je imel pred tem v avstro-ogrski vojski.
Antonija je imela svojega strica nadvse rada. Pismo je nanjo naredilo globok vtis in v svoji mladostniški vihravosti se je odločila, da ga obišče. Pobegnila je od doma in prišla je vse do Zemuna, tam pa jo je izsledila policija in jo vrnila v Maribor. A to ji ni vzelo poguma, kmalu po maturi je poskusila še enkrat, a tudi to pot se je njena avantura končala tam kot prvič - v Zemunu.
Antonijinemu očetu je medtem že postalo jasno, da svoje uporne hčere ne bo mogel odvrniti od želje obiskati strica Martina. Zato se je dogovoril z znancem Franjem, ki je živel v Zemunu, da pride Antonija k njemu, ta pa ji je nato pomagal priti čez reko Savo do Beograda. Ilegalno, seveda. Srbskim graničarjem na drugi strani reke je povedala, da si želi obiskati strica, poročnika v njihovi vojski. Pomagali so ji do Kragujevca in marca 1912 je končno našla svojega ljubega strica. Kmalu, 10. aprila, jo je Martin, takrat že s činom stotnika, odpeljal na železniško postajo, kjer so pripravili dobrodošlico prvim prostovoljcem iz prijateljskih mest in držav. Prišli so iz Zagreba, Splita, Sarajeva, Ljubljane, Maribora, Skopja, Kumanova, celo iz češke Prage ter avstrijskih Gradca in z Dunaja. Sprejem je nanjo pustil močan vtis in vedela je, da se je odločila prav. Ker je bil stric samskega stanu, je prevzela skrb za njegovo gospodinjstvo, kuhala je, mu pospravljala in prala.

Sama razorožila trideset vojakov

Oktobra leta 1912 se je pričela prva balkanska vojna in stotnik Martin Javornik je vse pogosteje ostajal v vojašnici, pripravljal se je na odhod na bojišče. Tja je hotela tudi še ne dvajsetletna uporna Antonija. Odšla je do poveljnika polka, polkovnika Božidarja Terzića, in mu strumno raportirala, da se javlja kot prostovoljka in da si želi na fronto. Polkovnik je seveda poznal njenega strica, in ko je povedala še svojo zgodbo o pobegih od doma, mu je postalo jasno, da Antonije ne bo mogel odvrniti od njene namere. Le puške mlademu dekletu ni želel dati v roke, zato jo je dodelil polkovni bolnišnici. Tako je Antonija Javornik po bolničarskem tečaju postala vojaška bolničarka. Takrat je tudi spremenila ime v Natalija Bjelajac. Zavoljo domačih v Mariboru, ki je bil še vedno del Avstro-Ogrske, zavoljo hčere v srbski vojski bi lahko imeli težave. Čeprav v vojni uradno nevtralna, pa še to po pritisku Ruskega cesarstva, je namreč monarhija na krepitev Srbije v regiji gledala z veliko mero neodobravanja.
Bolničarka Natalija se je vojaškega življenja hitro privadila. Hrabro je prenašala vse grozote ob zgodbah in pogledih na razmesarjene ranjence, ki so prihajali s fronte. Hvaležne besede tistih, ki jim je pomagala, so odtehtale vse.
Prvi balkanski vojni je kmalu sledila tudi druga in Natalija je postajala vse bolj nemirna. Še vedno si je namreč želela v boj. Poveljnik bolniške čete, narednik Milutin Stanišić, ji je svetoval, da naj se najprej nauči streljati in druge osnovne vojaške veščine. Izurila se je za vojakinjo, nato pa spet stopila na raport do polkovnika Terzića. Najprej je niso spustili do komandanta, a je s solzami in trmo dosegla svoje, tudi polkovnik je takrat že vedel, da uporni "Slovenki" nikakor ne bo mogel preprečiti odhoda na bojišče. Dodeljena je bila v enoto strica Martina, ki je nečakinjo ponosno sprejel med svoje borce.
Ognjeni krst je Natalija doživela v bitki nad Drenikom, kjer si je s soborci prislužila Obilićevo zlato medaljo za pogum. Tega ji ni zmanjkalo nikoli.
Po drugi balkanski vojni je delala kot bolničarka v vojaški bolnišnici, pripravljal pa se je še en vojaški spopad, vojna vseh vojn - prva svetovna vojna. Ta se za Natalijo Bjelajac ne bi mogla začeti bolj tragično. Do nje je prišla novica, da je v znameniti bitki na Ceru, kjer je srbska vojska zadala prvi poraz avstro-ogrski monarhiji, padel njen dragi stric, stotnik Martin Javornik. Ostala je sama, na bojišču pa še bolj odločna in hrabra. Kaj kmalu si je prislužila tudi drugo Obilićevo medaljo.
Na solunski fronti je že nosila čin desetnice, sodelovala je pri osvajanju planine Kajmakčalan, v bojih na Črni reki je bila ranjena v nogo. A je v bolnišnici ostala le deset dni, hotela se je vrniti v svojo enoto. Že dva dni po vrnitvi se je ponoči pretihotapila do položajev bolgarske vojske in z zvijačo ter z dobršno mere sreče - ki pa pregovorno spremlja tiste hrabre - je sama razorožila in zajela trideset vojakov. Za to dejanje si je prislužila najvišje vojaško odlikovanje, Karađorđevo zvezdo z meči.

Nana iz Malega Mokrega Luga

Konec prve svetovne vojne je dočakala v niški bolnišnici, v eni izmed bitk je bila namreč hudo ranjena v prsi. Rane so ji pozdravili, a je do konca življenja v nogi nosila nekaj "svinčenih spominkov" na vojne čase. Pokrpana in s činom narednice se je vrnila v svojo enoto, a se konca vojne nikakor ni mogla prav veseliti. Bila je sama, pogrešala je svojega strica Martina in odpravila se je nazaj v rodni Maribor. Doma so svojo Antonijo komaj prepoznali, vojna leta so jo močno spremenila. A v Mariboru se je počutila kot tujka, po vseh vojnah v njej ni ostalo več kaj dosti mladostne in vihrave Antonije, takrat je bila bolj kot ne le še v bojih prekaljena Natalija. Pa tudi prijatelji in sošolci iz mladosti so imeli svoja življenja ali pa so se odselili iz mesta, zato se je kmalu odločila, da se vrne v svojo drugo domovino Srbijo. Dom si je našla v Malem Mokrem Lugu. Država ji je kot vojni invalidki priskrbela službo in živela je skromno življenje na beograjski periferiji. Kmalu pa so na naslov vojne junakinje pričela prihajati tudi vabila v prestolnico, na podelitve visokih odlikovanj. Poleg srbskih je narednica Natalija Bjelajac prejela tudi ruski red Svetega Jurija in celo viteški red legije časti, najvišje francosko državno odlikovanje.
A zgodbe Antonije Javornik - Natalije Bjelajac še ni bilo čisto konec. Po nemški okupaciji leta 1941 je bila gestapu zaradi svojih vojaških dogodivščin seveda sumljiva. Za devet mesecev so jo zaprli v zloglasno koncentracijsko taborišče na Banjici. A vsega hudega vajena Natalija je srečno prestala tudi to preizkušnjo in se iz taborišča smrti, ki je bilo, kako ironično, na območju nekdanje kasarne srbske vojske, živa vrnila domov.
Do konca življenja je ostala samska, brez otrok, tako rekoč pozabljena je Nana, kot so ji pravili sovaščani Malega Mokrega Luga, umrla 16. avgusta 1974. Pokopali so jo na vaškem pokopališču, na grob pa zapisali: Natalija Bjelajac, narednik srbske vojske.