Ne delajmo si utvar – za mnoge primere svinjanja odmaknjenih in celo malo manj odmaknjenih koščkov Slovenije s komunalnim blatom bodo odgovarjale le male ribe. Pač tisti, ki so vozili smrad naokoli in iskali reveže, ki so bili povsem zadovoljni s pivom in salamo ter, v primerjavi z velikostjo posla, z nekaj drobiža, četudi so po njihovi zemlji trosili smrdljiv, na pol posušen drek. Medtem ko bodo tisti, ki so to domnevno vodili iz ozadja in so zagotovo v žep pospravili največ blatnega denarja, še naprej mirno spali. In obratovali po starem. Zakaj? Ker lahko v vsakem primeru trdijo, da so bili tudi sami zavedeni, da so za vse krivi podizvajalci. Pa če so ali niso.
To se lepo vidi že iz postopkov, ki jih vodi inšpektorat. Malim ribam so obesili sanacijo, kar je sicer tudi zgledna poteza, ki bo morda koga le odvrnila, da bi še trgoval za salamo in pivo, medtem ko so drugi bili le milo opozorjeni. Celjsko podjetje CEP, denimo, ki je v svojih evidencah konkretno zavajalo, da so blato en dan skladiščili v Celju, pa se blato skozi Celje niti peljalo ni, so zgolj podučili, da v prihodnje pa naj le vnašajo točne podatke!? Kaj drugega jim ne morejo naprtiti, saj zakonodaja predpisuje le, kaj sledi, če evidenc ne izpolniš. Ne pa, kaj sledi, če jih izpolniš "nepravilno". In zato sankcij ne more biti. In zato se lahko "zmote in pomote" pri izpolnjevanju evidenc v nedogled ponavljajo, pa bo podjetje še vedno imelo okoljevarstveno dovoljenje za prevzeme blata in drugih odpadkov.
Takšno milo krcanje s strani inšpektorata je res mizerna cena v primerjavi s tem, koliko denarja trgovcem z blatom, ki so skoraj zagotovo povezani, ostane v žepih. Komunalna podjetja, ki morajo za odvoz blata izvesti javni razpis, na katerega se javljajo posredniki, morajo za odvoz tone komunalnega blata odšteti med 150 in 240 evri. Ob podatku, da imajo v Sloveniji komunalna podjetja 160 tisoč ton blata, ki se ga morajo znebiti, lahko hitro izračunamo, da je v igri med 20 in 40 milijoni evrov velik posel. In bolj ko uspejo popackati Slovenijo (vsaka deponija je dražja kot neokrnjena narava), več čistega jim ostaja. Zato ne presenečajo dobri poslovni rezultati trgovcev z blatom. Rek, ki izhaja še iz rimskih časov (že takrat je bil povezan s človeškimi iztrebki), da denar ne smrdi, se tu kaže v vsej svoji razsežnosti.
Komunalno blato pa ni edina "dobrina", s katero takšna podjetja, potem ko država po zaprtju Madžarske za slovensko blato ni našla sistemske ureditve, mastno trgujejo. Javljajo se tudi na druge razpise, denimo, ko se morajo komunalna podjetja znebiti kakšnih nevarnih odpadkov. Jim po vsem videnem res lahko zaupamo, da nevarni odpadki končajo na dragih, za to določenih in varnih odlagališčih, ne pa v bližnji, neobljudeni in vsem dani naravi?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
