Ljubljano je za prestolnico naredil Napoleon

Svetovno in še posebej evropsko, nam bližjo zgodovino so v veliki meri določali veliki, nadvse sposobni posamezniki, ki so ob svojem času in na vrhuncu moči obvladovali skoraj ves kontinent. Svojih zamisli nikakor niso mogli uresničiti na prijazen način – osvojitve in vladanje so bili povezani z velikimi vojnami, ogromnim številom mrtvih, praviloma je sledila diktatura, obvezno pa kult osebnosti. Aleksander Veliki, Julij Cezar, Karel Veliki. V novejšem času Napoleon Bonaparte in Adolf Hitler.
Kljub vsem grozotam, ki so jih brezobzirno uporabljali na svoji poti, je spomin nanje med ljudmi zapisan različno. Poglejmo le zadnja dva: medtem ko je Hitler obveljal za zločinca, enega najslabših ljudi, ki so kdaj tlačili zemljo, je spomin na Napoleona povsem drugačen. Ljudje so ga imeli radi, ko je bil na vrhu, in tudi, ko je vse že izgubil in zapravil. Tudi ko je Francijo s položaja prve svetovne velesile pahnil daleč nazaj. Tudi takrat, ko je v deželi vladala beda in pomanjkanje. Možje so bili zanj pripravljeni odkorakati v katerokoli vojno, žene so o njem sanjale, gojile romantične podobe zase ali za svoje hčere. Napoleon je bil, ne da bi med svoje ljudstvo zasejal strah, neverjetno priljubljen. In čeprav zgodovinarji nizajo dejstva in podatke, da je bil veliki Korzičan daleč od tistega, kar so o njem mislile množice, je treba priznati: bil je velik, eden največjih ljudi evropske zgodovine.

Nepregledne množice mu mahajo v slovo

Pisati o Napoleonu je nehvaležna naloga, njegovo zgodbo namreč poznamo vsi. Bila je neštetokrat upodobljena v filmih, opisana v knjigah, opevana v pesmih in v gledališčih. Otok Sveta Helena, globoko sredi Atlantika, se je zapisal v nesmrtnost s tem, da je tam svojih zadnjih šest let v prisilnem ujetništvu preživel največji mož tistega časa. Varovali so ga Angleži in si s tem kovali politični kapital. Ko pa je zgodba o cesarjevem ujetništvu prešla v drugi plan, so se je tudi Angleži naveličali. Napoleon Bonaparte je umrl 5. maja 1921, star 52 let. Zdravniki so uradno zapisali, da ga je pobral rak na želodcu. Neuradno – in ta verzija je precej bolj verjetna – je bil vzrok smrti arzenik. Pokopali so ga skromno, Francija pa se je skoraj dve desetletji borila za dovoljenje, da truplo umrlega prepelje nazaj domov. Potem ko jim je leta 1840 naposled uspelo, je sledil spektakel, kot ga še ni bilo. Truplo so prepeljali z ladjo in do Pariza je slavnostna kočija prepotovala dobršen del Francije. Na ulicah, v mestih, ob cestah so se zbirale nepregledne množice, da zadnjič pomahajo v slovo največjemu sinu Francije. Čeprav sta od cesarjeve smrti takrat minili že dve desetletji, ljubezen še ni usahnila. Že razprava o tem, kje naj bo Napoleonovo zadnje počivališče, je razburila strasti in duhove. Opcij in predlogov je bilo nešteto: od različnih cerkva do Panteona ali kakšnega javnega trga sredi mesta. Izbira cerkve v Domu invalidov se danes zdi kar pravšnja. Tam so pokopani številni veliki francoski vojaški poveljniki, med njimi tudi vsi tisti, ki so na bojiščih uresničevali Napoleonove zamisli. Gre za eno največjih stavb v Evropi, primerljivo z baziliko sv. Petra v Rimu ali Westminstrsko opatijo v Londonu. Napoleonov spominski grob je v cerkev postavljen ločeno, veličastno in ustrezno priča o njegovi veličini. Viri trdijo, da je bilo tistega decembrskega jutra v Parizu neverjetno mrzlo. Pa se jih je zbralo vsaj milijon. Vsi preživeli vojaki "velike armade", številne vdove. Mladi, ki so cesarja poznali le skozi zgodbe, stari, ki so se tistih let velike Francije spominjali z nostalgijo. Devet metrov visoko in trinajst ton težko zlato kočijo je po pariških ulicah vleklo šestnajst konj, mesto je bilo okrašeno, ljudje so mahali in pošiljali zadnje pozdrave svojemu ljubljenemu voditelju. Kot bi bil znova med njimi, pa čeprav sta od njegove smrti, kot rečeno, minili že skoraj dve desetletji.

Sin trmastega otoka

Napoleon Bonaparte se je rodil 15. avgusta 1769 na Korziki, samosvojem, trmastem otoku v Sredozemskem morju, ki je šele nekaj let pripadal Franciji. Otok so si prej podajali iz rok v roke, dokler ni sredi 18. stoletja dočakal svojih slavnih trenutkov in samostojnosti pod vodstvom legendarnega Pascala Paolija. Bonapartejevi so bili ugledna, uveljavljena rodbina na otoku, lokalno so jih šteli za plemiče, čeprav brez pedigreja. Ko so Francozi njihovo samostojnost zadušili in si otok priključili, so tja postavili svoja pravila igre. A ni bilo preprosto: na Korziki so vselej živeli po svoje, njihovo krvno maščevanje je bilo nekaj, česar v Evropi niso ne znali ne hoteli sprejeti. Tudi govorili so po svoje, z močnim naglasom, ki so se ga sila težko znebili (to je Napoleona še dolgo strašno morilo). Korzičani so Francoze sicer sprejeli, drugega jim ni preostalo, in jih hkrati zasovražili za vse čase (menda jih še danes ne marajo). Malega Napoleona je korziška vzgoja za vselej zaznamovala, ljubezen do družine, ki je tam še posebej izražena, pa se je cesarju zdela sama po sebi umevna. Bonapartejevi so imeli 13 otrok, osem jih je preživelo. Ko je Napoleon zavladal, je ustrezno poskrbel za vse, jih poročil po evropskih dvorih ali jim namenil visoke javne položaje. Mama – njene nasvete je poslušal do smrti – je ostala njegova najzvestejša svetovalka, oče je prehitro umrl, da bi dočakal sinov vzpon prav na vrh.
Pa je prav oče imel odločilno vlogo pri Napoleonovi vzgoji in odraščanju. Hitro je doumel, da z vztrajanjem pri korziški zgodbi ne bodo prišli daleč, Francozi so bili pač premočni. Zato je premeteno prestopil v vrste francoskih uradnikov na otoku in začel postavljati temelje za sinovo šolanje na celini. Za kaj takega je potreboval denar in z diplomatsko spretnostjo ga je tudi zagotovil.

General pri 24 letih

Napoleonu so namenili vojaško kariero. Fant je bil bister in izredno učljiv ter radoveden. Knjige je požiral, otroške vragolije ga sploh niso zanimale. Že kot mladenič si je pridobil čudovito znanje o marsičem. Izvrstno je poznal zgodovino, še posebej so ga navduševale zgodbe o velikih ljudeh iz antičnih časov. Razsvetljenstvo, ki je Francijo pretresalo v drugi polovici 18. stoletja, je razumel in ga takoj sprejel. Z vero je opravil že kot otrok, krivec pa je bil lokalni župnik, ki je v neki pridigi Julija Cezarja obsodil na večni ogenj in prekletstvo, ker ni sledil veri, ki je v času njegovega življenja sploh še ni bilo! Mali Napoleon pa je znal dobro računati.

Francija verjame, da ji ga je poslal Bog

Francija je konec 18. stoletja voditelja krvavo potrebovala. Utrujena od velikih idej, od kraljev in revolucij, obljub, je z odprtimi rokami sprejela mladega, nadvse simpatičnega generala, ki je obljubljal red. Napoleon je bil vsestranski genij. Že med svojimi vojaškimi pohodi je doumel, da se politična moč kuje s pomočjo medijev. Sam je ustanovil nekaj časopisov, ki so dvigovali moralo med njegovimi vojaki, hkrati pa gradili kult osebnosti v domovini. Bil je neverjeten govorec, prilagodljiv, znal se je prikupiti poljubnemu občinstvu. Na vojaških poljih še zdaleč ni vselej zmagoval (čeprav večinoma), je pa znal tudi svoje poraze prikazati kot zmage. Leta 1799, star je bil komaj 30 let, je bil že francoski vladar, prvi konzul, s skoraj neomejenimi pooblastili. Ljudje so verjeli, da ga je med njih poslal sam Bog. Napoleonu pa običajno vladanje ni bilo dovolj. Odločil se je, da bo postal največji vseh časov. V deželo je vpeljal revolucionarne reči, najpomembnejši pa je bil njegov civilni zakonik (code civil oz. code Napoleon), s katerim je urejal vsa pravna razmerja v državi. Zakonik je vseboval 2251 členov, ki so določali življenje Francozov na vseh področjih in ljudem zagotavljali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in še marsikaj drugega. Ko je pravnemu redu doma dodal še vojaške uspehe, francosko oblast pa začel širiti po vsej Evropi, ko se je strmo dvigovala tudi kakovost življenja v Franciji, je postal nedotakljiv. Razumel je in se leta 1804 dal okronati za prvega cesarja Francije. Francija je takrat vladala skoraj celi Evropi. Jezili so jih le Otočani, njihovi večni zgodovinski nasprotniki Angleži, in Rusi tam daleč stran na vzhodu.
Rusija in Anglija sta bili zanj tudi usodni. Angleži so ga mučili z mornarico – admiral Horatio Nelson je bil nepremagljiv na morju in je tudi Napoleonu zadal nekaj bolečih udarcev. Francija se je odzvala s prepovedjo trgovanja z Anglijo, kar naj bi Angleže gospodarsko uničilo. Prepoved je veljala za vse, tudi za Rusijo. Ko pa so Rusi začeli blokado sebično in vse pogosteje kršiti, je Napoleon izgubil živce in se leta 1812 odločil za napad nanje. Prišel je do prazne, ledeno hladne Moskve, kjer so mu prekanjeni Rusi za nameček še podtaknili požar. Velika armada se je vrnila domov brez plena, na papirju zmagovalka, v resnici pa potolčena do tal. Dogajanje so budno spremljali tudi drugi evropski narodi, ki so se znova začeli upirati. Leto pozneje je Napoleon izgubil pri Leipzigu, že leto kasneje so se uporniki postavili pred vrata Pariza. Zgodbe je bilo počasi konec, cesar je odstopil in izgnali so ga na sredozemski otok Elbo. Tam je našel moči za še en pobeg, za še en poskus vzpostavitve starega reda, a je bil znova premagan v sloviti bitki pri Waterlooju (danes v Belgiji). Sledilo je dokončno izgnanstvo na Sveto Heleno, kjer je Napoleon v družbi nekaj najzvestejših sodelavcev preživel zadnja leta, svojo kariero pa popisal v spominih.

Ilirske province zasejale seme svobode

Velika armada je seveda prikorakala tudi v Slovenijo. Napoleonovo veličino si najlažje predstavljamo s tem, če vemo, da so ga ljudje povsod sprejemali odprtih rok. Pravila igre, ki jih je postavljal njegov zakonik in ki jih je vsiljeval po vsej Evropi, so bila ljudem pri srcu. Zagotavljala so jim namreč življenja, ki jih dotlej niso poznali, francoske ideje pa – čeprav je od njih imel največ koristi prav cesar sam – so bile občudovane.
Slovenija se je že takrat ponašala z izredno strateško lego, saj je Avstriji in Habsburžanom zagotavljala dostop do morja, ki so ga tako krvavo potrebovali. Napoleon je to seveda vedel in je Slovenijo zasedel ob prvi priložnosti. Leta 1809 je na našem ozemlju ustanovil Ilirske province, ki uradno resda niso bile neposredno pod francosko oblastjo, so pa privzele vsa pravila igre in seveda tudi zakonik. Ljubljana je postala glavno mesto in prav Napoleonu se ima zahvaliti za svoj status prestolnice, ki ga drži še danes. Česa vse niso prinesli francoski ukrepi v naše kraje! Občine, župane, enakost pred zakonom, gospodarsko svobodo, šole, gimnazije, univerzo, poštena sodišča, koledar, celo civilno poroko namesto prej edine veljavne cerkvene. Vse to, kar se nam danes zdi samo po sebi umevno, nam je prinesel francoski cesar! Ko je opravil še s plemstvom, se je ljudem v srca zapisal za vselej. Le spomnimo se, kako so ga slavili sodobniki, tudi pisatelji in pesniki tistega časa, prvi med njimi Valentin Vodnik. Seme svobode, ki ga je med ljudi zasejal Napoleon, ni več nikdar umrlo, pa čeprav smo na samostojno državo čakali še skoraj 200 let.

In vendar velik človek

Seveda je Napoleon, kljub vsem svojim vojaškim in političnim podvigom, živel tudi zasebno življenje. Povedali smo že, da sta ga odnos in ljubezen do družine, ki si ju je privzgojil doma na Korziki, zaznamovala za vse življenje. Le pri enem ni nikdar poslušal materinih nasvetov - pri svojih ljubeznih namreč.
Uradno je bil Napoleon v nekaj resnih zvezah, dvakrat tudi poročen. Neuradno je bilo tega še precej več. Skoraj vsak narod (tudi Slovenci!) ima med svojimi legendarnimi zgodbami tudi kakšno o Napoleonovi ljubici iz domačih logov.
Napoleonova prva velika ljubezen je bila Desiree Clary, takrat 16-letna hčerka trgovca iz Marseilla. Mladega vojaka je Desiree povsem začarala, sledila je zaroka, a sta jo zaljubljenca dokaj hitro razdrla. Krivec naj bi bil Desireejin oče, ki je za roko hčere zahteval preveč. Toliko, da se je Napoleon naposled in strtega srca premislil.
Sledila je prva poroka s šest let starejšo Rose de Beauharnais, čudovito žensko kreolskega rodu. Napoleon je norel zanjo in ji nadel primernejše ime Josephine, poročena pa sta bila celo desetletje, tudi še v času, ko je Napoleon postal cesar. A Rose je bila preračunljivka, ki Napoleona ni ljubila. Med njegovimi dolgimi vojaškimi pohodi se je veselo zabavala po Parizu, svojih afer pa sploh ni skrivala. Napoleon ji je vse oprostil, jo še naprej koval v zvezde, a njuno zvezo je končalo dejstvo, da Josephine ni mogla imeti otrok. Napoleon pa je uradnega naslednika potreboval – tistih nekaj, ki naj bi jih bil zaplodil med skoki čez plot, seveda ni moglo šteti za uradne potomce.
Napoleon se je pozneje še enkrat poročil, tokrat povsem politično, s komaj 18-letno Mario Luizo, hčerko avstrijskega cesarja Franca I. in nečakinjo Marije Antoanete. Kljub preračunljivosti ob poroki pa sta se zakonca sčasoma menda celo vzljubila – Marija Luiza ni nikdar rekla žal besede čez moža, leta 1811 pa mu je podarila tudi sina, dediča, ki si ga je tako želel.
A Napoleonovo ljubezensko življenje je precej daljša zgodba od teh uradnih, dokaj suhoparnih podatkov. Vmes so bile ljubice, vroče ljubezni, divje zveze. Za cesarja je veljalo, da je bil velik ljubitelj nežnejšega spola. Vse svoje žene in ljubice je imel na nek način rad vse do smrti ter zanje tudi ustrezno skrbel. Omenimo le tako imenovano romanco stoletja, ki se je zgodila kmalu po ločitvi od Josephine. Napoleona je omrežila poljska grofica Marija Walewska, obojestranska ljubezen pa je menda trajala vse do Napoleonove smrti. A kaj, ko je bila tudi Marija poročena! Napoleonu je res rodila sina, a po takrat veljavnih pogojih prav tako ni mogel postati prestolonaslednik. Zgodbo so tudi večkrat prenesli na film, najslavnejši je tisti, v katerem je Marijo zaigrala slovita Greta Garbo.
Svojo zgodbo pa imamo prav tako Slovenci. Idrijčanka Emilija Kraus naj bi bila namreč ena izmed Napoleonovih najljubših ljubic. Menda sta se tudi na skrivaj poročila (cerkveno, neuradno seveda), Emilija pa naj bi bila Napoleona še dolgo spremljala, tudi v največjih bitkah, preoblečena v francoskega poročnika in v vlogi njegovega osebnega pribočnika. Pozneje naj bi ji bil Napoleon podelil plemiški naziv baronica Wolfsberg ter ji namenil zajetno vsoto denarja. V svojem slogu, kot je znal poskrbeti za vse velike ljubezni svojega življenja.
O Napoleonu krožijo govorice, da je bil nizke rasti, čeprav je bil s 168 centimetri za tiste čase spodobne višine. Visok ali ne, Napoleon Bonaparte je bil velik velik mož, eden največjih v evropski zgodovini in eden redkih velikih osvajalcev, ki so jim ljudje oprostili vse. Na tehtnici med dobrimi in slabimi dejanji pretehtajo prva in tudi zato se mu še danes, skoraj dvesto let po njegovi smrti, klanjajo množice na njegovem večnem počivališču v Domu invalidov.