Slovenija je v začetku tedna tudi praktično, ne zgolj načelno, spremenila svoje zunanjepolitične prioritete. Od večletnega koketiranja z Rusko federacijo, ki je na črni listi Evropske unije zaradi aneksije Krima in vpletanja v vojno v Ukrajini, se je obrnila k Združenim državam Amerike in Izraelu. Obiska zunanjega ministra Anžeta Logarja v Washingtonu in premierja Janeza Janše v Jeruzalemu sta to le potrdila.
Da sta oba gostitelja, ameriški zunanji minister Mike Pompeo, sicer politični jastreb s pedigrejem direktorja Cie, in izraelski premier Benjamin Netanjahu, eklatantni kršitelj vseh pravic Palestincev, na odhodu, je lahko za nekoga zgolj lepotna napaka. Kot tudi to, da Slovenija in njen premier kot edina v Evropski uniji še nista čestitala novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu in da je Slovenija na zasedanju skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Ženevi glasovala proti resoluciji za zaščito zdravja palestinskega prebivalstva na zasedenih ozemljih Zahodnega brega. In seveda, da je uradna Ljubljana razglasila libanonsko gibanje Hezbolah v celoti za teroristično organizacijo ter s tem izenačila njegovi politično in vojaško krilo. S tem si je prislužila trepljanje po ramenih na obeh obiskanih lokacijah.
Da se Slovenija od Ruske federacije obrača proti ZDA, je logično. Skupaj z Američani in številnimi drugimi bolj ali manj demokratičnimi državami smo v zvezi Nato, ZDA so za Evropsko unijo - zlasti še po predvideni vnovični preobrazbi iz Trumpove unilateralistične države v deželo, zavezano multilateralnosti - še zmeraj najpomembnejša politična in gospodarska zaveznica. Nekdanje naivno razmišljanje, da bi lahko bila naša mala država nekakšnem most med ZDA in Rusko federacijo, je bilo od začetka vsaj naivno, če ne neumno. Nismo politično nevtralni kot denimo Švica niti vojaško kot recimo Avstrija. In predvsem, priznajmo si, da z našim cikcakanjem med zahodom in vzhodom dajemo vtis diplomatsko nezrele države. Ko sta se leta 2001 na Brdu pri Kranju prvič srečala tedanji ameriški predsednik George W. Bush in ruski Vladimir Putin, je bilo bolj ali ne naključje, pa tudi Slovenija še ni bila ne v Natu ne v EU.
Da bo mala Slovenija v odnosu z velesilo, kot so ZDA, zmeraj v podrejenem položaju, je logično. Ni pa potrebno, da ta odnos postane povsem vazalski. Ko je Pompeo avgusta potoval po Evropi in države prepričeval, naj se odrečejo kitajskemu Huaweiu in njegovi tehnologiji 5G, je slišal tudi odločne besede ne. Pri nas je naletel na uslužni da. Uradna Ljubljana je v zadnjih osmih mesecih že dokazala, da zna pluti proti toku, le da v napačnem primeru, pri podpori Madžarski in Poljski glede njunega spora z Evropsko unijo glede vladavine prava. Zato se zdi, da slovenska zunanja politika stopica na mestu: ko napravi korak naprej, napravi tudi vsaj enega nazaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
