Knjiga ni čevelj

Čevelj namreč lahko - če ste v oranžni regiji - zdaj kupite v trgovini. Pravzaprav lahko kupite tudi kakšno knjigo, vendar samo v splošnem megamarketu, ne pa v knjigarni. Kupite torej lahko v glavnem samo pogrošno literaturo in kupite jo lahko tako, da se drenjate v vrsti z vsemi, ki so prišli po sadje in zelenjavo in ju še vedno pretipajo brez rokavic. Takšne varnostne standarde lahko zagotovijo vse knjigarne v državi.

Kot smo ugotavljali že spomladi, se je sprevržena krilatica, ki so si jo v začetku našega turbokapitalizma izmislili turbozaložniki, čudno zasukala. Takrat smo se vsi zgražali, ko so knjigo ponižali na nivo čevlja, potrošne in izključno tržne kategorije. Danes ni več niti to, knjiga je pristala pod čevlji. V vrstah pred odprtimi nakupovalnimi središči najbrž ni veliko takih, ki bi novi par čevljev ali novi kos oblačila nujno potrebovali. Ne bolj, kot marsikdo potrebuje knjige. Zase, za darilo, za večno ali vsaj za dlje, kot traja običajna potrošniška tolažba.

Nemški gledališčniki so bili šokirani, ko je vlada z zaprtjem gledališč umetnost izenačila z zabavo in luksuzom. Prej se je vendarle zdelo, da njihova država razmišlja o javnem sektorju - zdravstvu, izobraževanju in kulturi - kot o javnem dobrem, ne pa kot o proračunskem bremenu. Gledališča so ostala zaprta, vendar se je konzorcij gledališč uprl takšnemu izenačenju in izničenju pomena in vsaj na deklarativni ravni dobil potrditev, da umetnost ni zabava, ampak stvar javnega interesa. Knjigarne so bile v Nemčiji ves ta čas odprte in že v prvem valu se v Berlinu niso zaprle niti za en dan.

Slovenski knjigotržci in založniki so včeraj znova pozvali predsednika vlade, gospodarskega, finančnega in zdravstvenega ministra in poslance, naj knjigarne čim prej odprejo. Prav tako so jih pozvali, naj knjige uvrstijo med nujno potrebne življenjske potrebščine, knjigarne pa med dejavnosti, ki predstavljajo "nujno potrebno infrastrukturo za nemoteno delovanje življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije", med nacionalno pomembno infrastrukturo torej. Morda je simptomatično, da sploh več ne naslavljajo ministra za kulturo, ki bi vendarle moral biti njihov prvi sogovornik in podpornik. Gospodarskemu ali finančnemu ministru se morda zdi dosedanjih pet milijonov izgube zaradi zaprtja knjigarn premajhen argument za ukrepanje, ministru za kulturo pa bi se morala zdeti blokada dostopa do kulturnih dobrin dovolj velik problem. "Kot pravi Neil Gaiman, državljani imamo dolžnost in pravico voliti take voditelje, ki razumejo in cenijo literaturo, knjige in branje. Ko bo tako tudi pri nas, knjigarn ne bodo več zapirali, ampak jih bodo kulturni ministri in predsedniki javno obiskovali (Italija, Francija) in na tak način pozivali prebivalstvo, da stori enako," je rekel direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Zdravko Kafol.