Kakšne spomine imate na prvo srečanje s Tilnom Artačem? Kakšen je bil vaš prvi vtis?
To je bilo pred tremi leti in Tilen je bil zelo profesionalen, jasen, fokusiran. Ko sva se srečala, nisem imela treme. Morda tudi zato, ker sem prej že delala z Igorjem Bračičem in Juretom Karasom. Tega poznam še iz srednje šole in KUD-a, tako da sem prišla v udobno in domače okolje. Sicer pa sem na RTV delala pri oddaji Štafeta mladosti, pa sem vedela, kako deluje televizija. Pri mojem poslu se velikokrat znajdeš v nepredvidljivih okoliščinah, hkrati pa tudi kamera sploh ne prenese prevelike treme. Greš ali pa ne greš. S Tilnom sva se pozdravila, poklepetala in sem šla, saj sem imela veliko dela. Tempo oddaje je brutalen. Včasih ni časa za nič.
Kako dojemate Urško Klakočar Zupančič? In Tanjo Fajon?
Sta različna pola. Tanja Fajon zelo kontrolirana, racionalna, načelna … Urška pa veliko bolj kaotična, čustvena, odprta … Zanimivo mi je držati obe v roki. Potem so tu neke nianse, s katerimi se igram, včasih so del mene, včasih pa del njiju … V eni fazi moraš spustiti, v drugi malo dodajati … Imitacija ni preslikava življenja, ampak je vedno tudi interpretacija.
Človek bi pričakoval, da se na snemanjih zabavate?
Takrat mora biti tišina. Ne moremo se krohotati. Imamo tesne časovne okvirje, zato se ne moremo prav posebej zabavati. Imeti moramo fokus. Če pa že pride do tega, da ne moremo več zdržati, je smeh dobrodošel, a ne preveč. Vsi uživamo v tem, kar delamo. Če se mi preveč zabavamo, se morda ne bi zabavali tisti, ki jim je namenjeno.
Kako se v ekipi razumejo, ali se tudi smejijo, kdo sploh ima ideje ... preberite v ubtervjuju na spletni strani v reviji Obrazi.
