Janja Rakuš: Nisem stilistka, senzualistka sem

Janja Rakuš, pisateljica, filmarka in vizualna umetnica, Bistričanka, ki je v času študija na beograjski akademiji dramskih umetnosti v devetdesetih sodelovala tudi z Večerovo Kulturo, niza mednarodne uspehe. Njeni kratki filmi se uspešno predstavljajo po festivalih od Cannesa preko Talina do Indije, Latinske Amerike in prejemajo nagrade pa tudi odlične kritike uglednih recenzentov. Eden takih je Nikola Gocić, priznani progresivni filmski "reflektor" in recenzent. Uveljavljena imena, kot so Philippe Grandrieux, Peter Lichter, Scott Barley, Rouzbeh Rashidi ga prosijo za recenzije. Janja ga ni, njen film Alchemy on the Amstel, trilogija o reki Amstel, iz leta 2016 je ocenil samoiniciativno, ker ga je nagovoril s svojo posebno atmosfero in pristopom.

Ribarim podobe

Filmska trilogija Alkimija na reki Amstel je izsanjano potovanje reke Amstel skozi mitološko podzemlje. V prvih dveh delih voda deluje kot tekoče ogledalo, vizualni orakelj in odseva paralelno vesolje Amsterdama, v tretjem delu pa je koda naracije in moč vode v njenem spominu in njeni odsotnosti. Trilogija sploh ni bila načrtovana, nastala je kot stranski učinek njenega romana Voodoo valček za epileptike (pri nas je izšel pri založbi Pivec leta 2014). Ko je v Amsterdamu končevala knjigo in je bil proces zelo intenziven, se je v ledeni vetrovni zimi sprehajala po obrežju Amstela z majhno kamero v žepu. Iz čiste radovednosti in za zabavo je nastal filmček. Po tednu dni je postala odvisna od reke. Ko se je vrnila v Slovenijo s končano knjigo in posnetim materialom, je brala Gastona Bachelarda, njegovo delo Voda in sanje, kjer je voda "tekoči jezik poezije". Francoz je bil najbolj navdihujoč za Janjino filmsko ustvarjanje. "Temeljne, najpomembnejše filmske lekcije sem se naučila z vodo. Voda je tekoče platno, zemeljsko oko. Snemala sem veliko ponoči. Ob dveh zjutraj slišiš vodo govoriti in sanjati."

Malo analogne patine

Poem for Loa/Pesem za Loo je kratek film, narejen v glitch tehniki, inspiriran s haitskim pregovorom Veliki bogovi ne morejo jahati majhnih konjev. Gre za prestopanje meje med reprezentacijo in abstrakcijo, globino narave in površino zaslona. Postopek je še najbolj podoben mešanju barv ali gnetenju gline. Piksel postane nova glina. Zaslon laboratorij očesa.
"Film je na osnovi projekcije v Cannesu trenutno v kuratorski fazi za prvo neodvisno televizijsko postajo na svetu Souvenirs from Earth, ki 24 ur dnevno cel teden predvaja samo umetniška dela. Sedež je v Parizu, na internetu je seveda dostopna povsod, kot TV broadcast pa trenutno v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji, Španiji. Moja projekcija se začne predvidoma septembra. Kdaj bomo kaj takega dočakali v Sloveniji?" se sprašuje avtorica.
V maju je bil film uvrščen na Festival de Cine Experimental de Bogotá/CineAutopsia, ki je kombinacija high techa in mita, arhaičnega in futurizma. "Pol leta sem ustvarjala digitalne slike, grafike. Čeprav sem digitalka, v teh slikah ne uporabljam fotošopa, ker skušam digitalnim barvam odvzeti komercialni hlad in ničevost ter dodati malo analogne patine."

Iz romana film

Roman Voodoo valček za epileptike, konceptualno literarno delo s podnaslovom Hipergrafično romanje v 36 urah, je bil preveden v angleščino in razprodan v ameriški knjigarni v Amsterdamu ter uvrščen v antologijo svetovne konceptualne literature z naslovom Kode und Koncept. Epilepsija je obravnavana kot medicinski, zgodovinski in umetniški fenomen. Za raziskavo tega fenomena se je avtorica odločila potem, ko jo je sredi tridesetih let presenetila ta bolezen. Voodoo valček je tudi zgodba o štirih epileptikih, katerih usodno srečanje povzroči konec starega in rojstvo novega Sveta. Poglavja so povezana s pomočjo tako imenovanih hipergrafij, ki jih je z računalniško miško narisala avtorica