Datum 15. oktober 2018 06:34
“Roman je zgodba o družini, ki v nekem trenutku dojame, da ima zelo lepo življenje, ampak si ga enostavno ne more več privoščiti.”
Ivana
Boštjana
V resnici sva se odločila za hišo kot naložbo. V času nakupa so bile nore cene nepremičnin. Midva kot samozaposlena v kulturi plačujeva minimalne prispevke, kar pomeni, da bova imela zelo nizko pokojnino. Ker ne znava varčevati – saj se vedno najde kakšen nov glasbeni inštrument ali otroška knjiga, ki ju je ‘treba’ kupiti –, se nama je zdel nakup pameten, saj znava odplačevati kredit,
“In ko bo nekoč odplačan, bova prodala hišo in se preselila v manjše stanovanje v varovanem naselju, to naj bi bila najina pokojnina,”
“Kot zapišem v knjigi, načrt ni bil slab. A ko si mlad, se ne zavedaš v celoti, da je trideset let za odplačevanje kredita zelo dolga doba – vmes dobiš otroke, lahko zboliš, pojavijo se ekonomske in osebne krize.”
Hiša, odprta v svet
“Prednost je, da lahko Boštjan sredi noči vadi ali snema, česar v bloku ni mogel. Tudi tako norih zabav ne bi nikoli imeli, če ne bi živeli v hiši. Boštjan pravi, da bo letos za Koljev rojstni dan na terasi igral bend, ljudje pa bodo sedeli na travi. Imeli bomo pravo vaško veselico!”
“Ko sva bila še sama, sva imela nočne žurke, sedaj pa so rojstni dnevi videti kot dan odprtih vrat. Povemo le, kdaj se začne, in potem prijatelji z otroki različnih velikosti ves dan prihajajo in odhajajo,”
“Najraje imam, kadar je na obisku moja mama in kuha, Boštjan se zunaj na vrtu pogovarja s kolegom, potem pridejo na obisk k otrokoma še njuni prijatelji. Ob takšnih priložnostih imam občutek, da je hiša polna življenja,”
“Ko sva kupovala hišo, se nama je zdelo fino, da imava svoj delovni prostor tam, kjer živiva. Najbrž tudi zato, ker takrat še nisva imela otrok in sva imela neko drugo vrsto miru. Nisva se zavedala, da se s prihodom otrok hrup in komunikacija multiplicirata. To, da delaš od doma, je lahko tudi naporno. Boštjan včasih snema, medtem ko kuha večerjo, posname dva ‘tejka’ in čaka, da gresta otroka spat, da posname še dva in zaključi sredi noči.”
Režija družinskega življenja
“Ko sva se z Boštjanom vselila, sem si jo takoj izbrala,
“So obdobja, ko smo ogromno skupaj, in obdobja, ko se komaj lovimo. A gledano v celoti, se mi zdi, da smo skupaj veliko več kot družine, v katerih imata oba starša fiksen delovni čas. Midva imava, če drugega ne, dva meseca poletnih počitnic, ko ni gledaliških projektov. To je prednost, če nisi zaposlen.”
Koljo
Rubena
“Letos sta dobila pisalni mizi, ker sta šla v šolo,”
“Trampolin!”
“Drevo nama je ob vselitvi podarila moja mama,”
Članek je bil objavljen v septembrski številki revije OBRAZI.
