Chicago se s črno kroniko žal še vzpenja po številu umorov in drugih kriminalnih dejanj. Časopis Chicago Tribune na primer poroča, da je letošnja bera 1000 umorov že presegla lansko. Črna statistika nam pove, da je najnevarnejši predel mesta okrožje Austin, zahodno od mestnega središča. V prestolnici vlada več kot 11-odstotna brezposelnost in skoraj 21 odstotkov prebivalcev nima končane srednje šole, zato ne čudi, da je povprečna starost žrtev kriminalnih dejanj v kar 34 odstotkih pod 18 let in nad 64 let. Ameriški pesnik Carl Sandburg ga je že pred stotimi leti orisal kot viharno, trdoživo, razgrajaško mesto širokih ramen. Alfonso Capone, znan tudi kot Brazgotinec, je mestu zlasti v času prohibicije nadel gangsterski kriminalni pečat chicaškega podzemlja, ki je vrh dosegel na valentinovo leta 1929 s pokolom konkurence. Končno so mafijskega botra z obtožbo neplačevanja davkov leta 1931 le zaprli in ga, zaradi sifilisa telesno in duševno povsem izmučenega, leta 1939 izpustili na prostost.
Všeč je bilo celo Umbertu Ecu
A če bi povzela vtise z lenobnega večdnevnega sprehajanja po središču vetrovnega mesta, bi jih lahko strnila v orise lepote, kot jih je izrazilo pero Umberta Eca: veličastno, vzvišeno, čudovito, skratka lepo v povezavi z umetnostjo. In umetnosti je v Chicagu na pretek že samo v središču, ob istoimenski reki in jezeru Michigen. Je skoncentrirano razkošna, a hkrati dovršena in urbanistično premišljena. Njeno lepoto najdemo v arhitekturi stavb in parkov, v oblikovanju mostov ali doživetij, v slikarstvu in kiparstvu na prostem ali v galeriji, v glasbi z vseh vogalov in v večernih blues barih, v kulinariki od blizu in daleč, vse to ob nenehni spremljavi vetra. Chicago ima upravičeno vzdevek The Windy City, a bolj kot z vetrom ga domačini povezujejo z nenehnimi političnimi škandali.
Zadihala sprehajališča ob reki Chicago
Zaradi pravilne in pravokotne ulične mreže, kot so urbanistično zasnovana vsa ameriška mesta, je orientacija za samostojen sprehod zelo enostavna in, ne glede na črno kroniko, pohajkovanje povsem varno. Tudi tako imenovani L Train, ki označuje dvignjeno progo, je dodatna orientacijska točka. Čeprav čast prve dvignjene železnice pripada New Yorku leta 1867, pa je idejo takoj za njim začel uresničevati Chicago. V ta namen je bilo ustanovljenih več kot sedemdeset podjetij in promet s parno lokomotivo je po prvem delu južne proge v dolžini 5,8 kilometra stekel leta 1892.
Med najbolj popularnimi turističnimi ponudbami pa je zagotovo krožni in vodeni arhitekturni ogled z ladjo. Ob hitrem preletu vznemirljive moderne arhitekture, ki se bohoti ob ohranjenih javnih zgradbah različnih historičnih stilov 19. stoletja, smo priča tudi inovativni revitalizaciji obrežja reke Chicago, ki postaja vse bolj dostopna sprehajalcem, ter pogledu na številne, tudi dvižne mostove, zgrajene v kombinaciji različnih materialov. Rečna vodna pot nato ladjo preko zapornic v kanalu popelje na jezero. Če smo se predtem med vsemi stolpnicami počutili utesnjene, nas pogled na nebesni mestni obris sprosti in prevzame. Tako drugače in hkrati vedno znova enako pravzaprav.
Ko je Frank Lloyd Wright kot osemnajstletnik prispel v Chicago z željo, da nemudoma postane arhitekt, je žalostno ugotavljal: "Arhitektura Chicaga! Kje si? Ali so vsa ameriška mesta takšna, tako vsakdanja, monotona v svoji divjaški podobi, s kričečimi poskusi različnosti? Vsi tekmujejo z istim ciljem, pozornostjo za vsako ceno? Še eno brezčutno tekmovanje, brez upanja na zmago?"
Wright v času risanja spočel kar šest otrok
V Chicagu je vendarle opaziti, da je vsak arhitekturni dosežek nekoliko bolj premišljen in manj agresiven, kot je na primer v Torontu. Še vedno izstopa izčiščeno arhitekturno oblikovanje v jeklu in steklu, ki je bogata zapuščina arhitekta Miesa van der Roheja in njegove šole. Ustanovitelj Bauhausa v Berlinu, ki se je iz rodne Nemčije v Chicago priselil leta 1938, je v stilu modernizma - manj je več - v mestu pustil kar nekaj sledi. Chicago je že konec 19. stoletja veljal za arhitekturno mesto. Prvi nebotičnik z devetimi nadstropji je zasnoval arhitekt Eilliam Le Baron Jenney leta 1884. Zgrajen je bil z jeklenim skeletnim okvirjem, ki je omogočal statično stabilno višino. Iz znamenite Chicaške arhitekturne šole, znane po gradnji javnih zgradb v kombinaciji z uporabo tehničnih dosežkov z estetsko dovršenostjo, izhajajo številni znameniti arhitekti, na primer William Holabird, Daniel Burnham, John Wellborn Root in Louis Sullivan, pri katerem se je učil tudi Frank Lloyd Wright. Ta velja za ustanovitelja tako imenovane prerijske arhitekture, prve prave ameriške arhitekturne šole 20. stoletja, ki je vtis ravninske krajine prenesel v oblikovanje pritlične, horizontalne zasnove zasebnih hiš. V Oak Parku, dobrih dvajset kilometrov zahodno od mestnega središča, je svojo eksperimentalno ustvarjalnost prvič potešil v oblikovanju svojega doma in krepko presegel začrtan finančni okvir, kar zanj ni bilo nič nenavadnega.
Gotovina le za napitnine
Za tiste s številnimi kreditnimi karticami - gotovina je potrebna le za napitnine - in navdušence nad prestižnimi blagovnimi znamkami je seveda neobhodno potreben sprehod po nakupovalni aveniji Magnificent Mile. Začne se pri znameniti medijski hiši Tribune Tower, ki si jo je dobro ogledati zelo blizu. Opazila sem začudene poglede mimoidočih, češ, kaj kar naprej buljim v zid in hitim fotografirati, vendar marsikdo spregleda, da je apnenčasto kamnito pročelje obogateno z vzidavo več kot sto koščkov arhitekturnih detajlov stavb z vsega sveta, od sydneyjske opere, mošeje v Istanbulu do WTC v New Yorku, in celo iz različnih obdobij, od antike dalje, na primer marmorni kvader iz rimskega Panteona in Koloseja ali gotski cofek s katedrale Sv. Štefana na Dunaju. Pa sem mislila, da sta prodaja in izvoz dediščine prepovedana! V Ameriki je pač denar najvišja vrednota.
Sledi oddih v Milenijskem parku, zeleni oazi med jezerom in avenijo Michigan. Park te ne pusti umirjeno sproščenega, nenehno se oziraš po številnih sodobnih inštalacijah in skulpturah. Med njimi je najbolj znan bleščeči fižolček The Bean. Nihče več ne bo vedel, kje se srečamo, če rečemo pri Vratih v oblaku, kot je bila skulptura britanskega umetnika indijskega rodu Anisha Kapoorja uradno poimenovana ob postavitvi med letoma 2004 in 2006. Bleščavost nerjavečega jekla se nadaljuje na koncertnem prizorišču simfoničnega orkestra in drugih glasbenih festivalov na prostem. Paviljon Jaya Pritzkerja je kot prepleteno jekleno gnezdo odprtega prizorišča oblikoval arhitekt Frank Gehry, ki je znan po ustvarjanju stavb iz nerjavečih materialov. Preplet ni le dekoracija, ampak omogoča ozvočenje s kakovostjo zvoka kot v zaprti akustični koncertni dvorani.
Po vzoru vodnjaka iz versajskega parka
Čez cesto se bodo starši z majhnimi otroki razveselili odličnega otroškega parka Mary Daley, ki ima ponekod podlago iz mehkega tartana, posamezna igrišča pa so kot otočki namenjeni le določenim starostnim skupinam. Pozimi se krožna sprehajalna pot spremeni v drsališče. Proti jugu nas koraki vodijo mimo bolj klasične ureditve Grant Parka z odprtim prostorom in osrednjim vodnjakom Buckingham Fountain, ki velja za enega največjih na svetu, pa vsebinsko ni povezan z londonsko kraljevo palačo. Poimenovan je po donatorki Kate Buckingham, ki ga je leta 1927 podarila mestu, kot razkošna poročna torta pa je zasnovan po vzoru vodnjaka iz francoskega versajskega parka. Vsako polno uro od aprila do oktobra lahko občudujemo ples vodnih curkov, ob večerih pa koncert oplemenitijo še svetlobni učinki.
Sprehod lahko zaključimo v akvariju Shed ali Adlerjevem planetariju na južnem obrobju središča. Junij in september sta gotovo primernejša meseca za pohajkovanje na prostem, saj sta poletna meseca z visokimi temperaturami, ki ju dodatno obremeni še visoka vlažnost, lahko prehud napor. Ohladimo se z obiskom proteinskega bara in tudi brezplačnih koncertov v kulturnem centru. Točno ob dvanajstih prisluhnem pianistki iz daljne Gruzije in se ob zvokih Slik z razstave skladatelja Modesta Musorgskega težko poslovim od nekdaj po čebuli smrdljivega mesta, danes pa polnega čudodelnih vonjav, melodij, oblik in slik.
