Marta Argerich je minuli ponedeljek do zadnjega kotička napolnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Nedvomno je bila prav priznana argentinska pianistka glavni magnet večera, sestavljenega iz del Šostakoviča, Saint-Saënsa, Mozarta in Liszta, na katerem sta se s Komornim orkestrom Fanza Liszta iz Budimpešte predstavila še dva glasbena solista. Tista Marta, ki je leta 1980 na tekmovanju v Varšavi Iva Pogorelića preroško razglasila za genija in demonstrativno zapustila komisijo, ker ga je izločila v tretjem krogu. Marta, ki je izjavila, da se pri solističnem izvajanju na odru počuti osamljeno, a ima raje spremljavo manjših kot velikih simfoničnih orkestrov, saj ji harmonija igranja v skupini daje občutek moči in miru. Umetnica v pravem pomenu besede, ki se ob koncertiranju posveča odkrivanju in promociji mladih talentov. Taista Marta, ki se je pred dobrimi 25 leti pogumno spopadla s težko boleznijo in po tej pomembni osebni zmagi nastopila v londonski dvorani Carnegie Hall ter ves izkupiček namenila eksperimentalnim onkološkim raziskavam.
Neobremenjena virtuoznost šestinsedemdesetletnice
Po uvodnem Divertimentu za godala v D-duru, KV 136, W. A. Mozarta v razponu od otroške igrivosti do dinamične vihravosti, ki ga je v duhu glasbe čudežnega dečka hudomušno napovedal dirigent Gábor Takács-Nagy, je 76-letna glasbenica, izžarevajoč dostojanstveno sproščenost, očarala z izvedbo Šostakovičevega Koncerta za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu št. 1, op. 35. V prvem stavku se je najprej božajočemu razvoju orkestrske linije nežno pridružila trobenta, nato pa klavir, gosto naraščajoč do grozeče temačnih nižin. Glasbenikom je uspelo odlično oživiti živopisen karakter kompozicije, ki vsebuje tudi elemente cirkuške razigranosti. K temu je pripomogla tudi otipljiva uigranost, najsi bo to dirigentovo spogledovanje s pianistko ob udarnem akordu, ki je prekinil linijo trobente in udarjanja z loki, ali vsesplošno dopolnjevanje v ritmičnih in melodičnih prehajanjih raznovrstnih motivov.
Resda gre zasluge za odlično izvedeno delo, v katerem se skladatelj poigrava s prepletanjem citatov ljudskih pesmi, lastnih kompozicij ter Haydnovih in Beethovnovih klavirskih del, pripisati tudi orkestru in Lászlu Tóthu na trobenti, a prav neobremenjena virtuoznost Argericheve je predstavljala glavni čar večera. Mojstrsko obvladujoč črno-bele tipke s posluhom za skupinske nianse, a vendar samozavestno vodeč rdečo nit enega zadnjih Šostakovičevih del, je upravičila sloves ene največjih pianistk svojega časa in poskrbela za ovacije.
V drugem delu je Takács-Nagy občinstvu zaupal, da mu je Argericheva na poti v Ljubljano zaupala, da bi, če bi lahko izbirala med vsemi svetovnimi skladatelji, najraje večerjala z Lisztom zaradi kompleksnosti njegove osebnosti in glasbe. V tem duhu so člani orkestra interpretirali njegov Angelus za godala, ki izpostavlja avtorjevo dvojnost oziroma po dirigentovih besedah "večno nihanje med nebesi in zemljo". Nato pa smo prisluhnili z besedilom obogateni izvedbi muzikalno barvitega Živalskega karnevala francoskega romantika C. Saint-Saënsa. Niz kratkih melodij, poimenovanih po skupinah živali, je bil tokrat opremljen z govornim prispevkom Annie Dutoit. Francoska filologinja in igralka je doživeto, morda za odtenek preveč teatralno, napovedovala posamezne dele. Na tej točki velja očitati organizatorjem, da besedilo v francoščini, ki je bilo sestavni del izvedbe, ni bilo opremljeno z nadnapisi. Resda je bil prevod naveden v spremnem programskem listu, a pričakovati od gledalca, da bo (v pritajeni svetlobi) prebiral slovensko verzijo govorjenega, je bilo povsem neupravičeno. Prav zaradi te pomanjkljivosti omenjeni govor s svojimi hudomušnimi šaljivimi poudarki ni dosegel pravega učinka in je deloval prej moteče razbijajoč sicer dobro glasbeno izvedbo, pri kateri sta s pihali povečan orkestrski sestav skladno dopolnjevali pianistki Marta Argerich in Akané Sakai.
Suveren in tehnično zgleden osemindvajsetletnik
Dan kasneje, v torek, so dvorano Slovenske filharmonije napolnili zvoki še treh del Dmitrija Šostakoviča, slavnega ruskega skladatelja in pianista, ki ga nekateri štejejo za enega največjih simfonikov vseh časov. Po bučni uvodni Introdukciji iz baleta Zlata doba se je občinstvu predstavil 28-letni kitajski violončelist Jiapeng Nie, ki je končal študij na Nacionalni univerzi v Singapurju ter na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Hamburgu. Koncert za violončelo in orkester v Es-duru št. 1, op. 107, je odigral zelo suvereno in tehnično zgledno, kar ni zanemarljivo, če upoštevamo dejstvo, da velja delo, ustvarjeno leta 1969 za Šostakovičevega dobrega prijatelja Mstislava Rostropoviča, še vedno za enega najtežjih koncertov za violončelo. Razlog za zadržano navdušenje občinstva velja bolj pripisati sami strukturi štiristavčnega dela, saj temelji na motivu štirih tonov v intervalih manj blagozvočne zvečane sekunde in kvinte. Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Zhang Guoyonga je v prvem delu večera deloval manj izrazito, mestoma nezainteresirano medlo (kljub pohvalnemu prispevku roga in posameznih violinskih linij pri omenjenem koncertu), a je vtis delno popravil v nadaljevanju.
Šostakovičeva peta simfoniji v d-molu, op. 47, velja za dokaj mračno in tragično. Muzikologi si še vedno niso edini, ali gre za pristno oblasti poslušno stvaritev ali pa za uporniški protest pod krinko lažne zmagovitosti in ironično lansiranega zlaganega veselja. Če sta prva dva stavka pričakovano izžarevala z disonančnostjo prepleteno poigravanje z različnimi motivi (kot sta nenaden izbruh v poulično koračnico v Moderatu ali skorajda zabavljaški tričetrtinski deli Allegretta), pa sta po pričakovanjih najbolj prepričala lirični Largo z božajočimi legato frazami, ki je deloval zelo iskreno, ter zaključni veličastno zanosni Allegro non troppo. Orkester, ob zaključku vidno izražajoč navdušenje nad dirigentskim vodstvom, se je v drugem delu večera sicer izkazal v energični mogočnosti, kljub temu pa tokratni nastop slovenskih filharmonikov, ki se radi pohvalijo s 300-letno tradicijo, ni pretirano ogrel občinstva.
