Več delodajalcev je že pretreslo, precej pa jih še pretresa decembrsko vprašanje izplačila božičnice, ki je tokrat - kot vse v 2020. - drugačno, specifično, bolj kompleksno. Zdi se, da je tudi bolj strateško. Ni ali vsaj ne sme biti le predmet preigravanja med številkami in prečesavanji, kako se bo izšlo pod črto, ampak mora biti tudi vprašanje empatičnega razumevanja pomena nagrade.
Da namreč podjetje, še posebno v proizvodnjah, kjer delavci neustavljivo delajo dlje od običajnega delovnika in so bolj izpostavljeni zdravstvenim tveganjem, pred prazniki nagrajuje, je dodatno priznanje zaposlenim. Seveda je premislek o božičnici, zlasti ob pretečih neznankah prihodnosti, vse prej kot preprost, posebno tam, kjer so prihodki že občutno padli, in tam, kjer so ali še bodo ogrožena delovna mesta. A hkrati so marsikje, kjer jim je kljub pretresom še uspelo ustvariti dobiček - k sreči je takih še veliko -, pomembno prepoznali, da so k rezultatu pripomogli prav delavci.
Seveda so tudi v tovrstnih premislekih vsakršne posplošitve tvegane, tudi napačne - tako o vsevprek slabih delodajalcih kot vsevprek dobrih delavcih. A to je morda že bolj izziv za delodajalska združenja na eni strani in sindikalna na drugi. Božičnica je le ena od nagrad, motivacij delavcev. Še bolj od enkratnega izplačila šteje siceršnja dodelanost plačnih sistemov in s tem nagrajevanje v podjetjih. Kako doseči, da je res pošteno, po kakih kriterijih komu pripada več, koliko kdo prispeva k rezultatu, kaj je sploh merljivo in katerih kategorij se nikoli ne bo dalo preliti v denar, je bržkone trajen izziv delodajalcev.
A tisti, ki so že spoznali, da z ustreznim prepoznanjem dobro opravljenega dela vselej pridobijo tudi sami, bodo lažje premostili vsakršno krizo. Ponekod je delovna etika v teh časih pri večini na višji ravni kot kadarkoli - pa ne prvenstveno zaradi strahu, da bo koronakriza v nasprotnem primeru odnesla službe, temveč tudi zaradi zavezanosti podjetju, truda, odgovornosti in prepoznanja, da je treba še bolj strniti napore. Božičnica, četudi simbolna, ima zato tokrat res večjo vrednost - kjer so se nagarali za rezultat, četudi morebiti slabši -, je zato tudi spoštljiv izrek praznične čestitke delavcem.
Če kdo, (naj)slabše plačani delavci razumejo, da se bodo marsikje z realnostjo še bolj trdo spopadli po izteku državnih pomoči. Socialno šibke družine vedo, kaj je trpek boj za preživetje, na povsem osebni ravni, če ne neposredno pri upravljanju podjetja. Nenehno poudarjanje in še krepkejši pritiski več zbornic in združenj, kako ni čas za dvig minimalnih plač, ker da so bolj dragocena delovna mesta, postajajo že ponižujoči. Tudi metafore o avtogolu, kar bi bil po mnenju kluba slovenskih podjetnikov "radikalen dvig minimalne plače", niso ravno posrečene. Kako dragoceni so, delavci izkusijo prav skozi prejemanje minimalne oziroma prenizke plače. A siti lačnega pač (nikoli) ne bo razumel.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
