V ambulanti v Dobrovniku, ki je del Zdravstvenega doma Lendava, že 26 let dela zdravnica Julijana Kepe Hebar, specialistka splošne medicine. Za dolgoletno delo na lokalni zdravstveni postaji ter v zahvalo za predano skrb za zdravje ljudi na dvojezičnem območju je prejela ob občinskem prazniku Občine Dobrovnik, ki ga ta praznuje sredi decembra, plaketo občine.
"To priznanje mi veliko pomeni, je pa tudi nagrada za našo ambulanto in celoten tim. Z mano delata še dve medicinski sestri, Majda Bedek in Klara Balažek, v referenčni ambulanti dela diplomirana medicinska sestra Magda Kulcsar, patronažna medicinska sestra pa je diplomirana medicinska sestra Mojca Nagy Rožman," je povedala prejemnica priznanja, s katero smo se pogovarjali po končanem delu v ambulanti le nekaj dni pred novoletnimi prazniki.
Koliko bolnikov na dan obišče vašo ambulanto?
"Dnevno pride k nam od 50 do 60 pacientov, vsak dan imamo tudi hišne obiske. V Dobrovniku je namreč visok delež starejših ljudi, ki potrebujejo veliko več zdravstvene oskrbe, zato je potrebnih tudi več hišnih obiskov. Delo zdravnikov in vsega zdravstvenega kadra je pač takšno, da terja od nas ob strokovnem delu tudi več empatije, razumevanja in sočustvovanja z ljudmi, čeprav to ni vedno lahko in se takšna skrb na koncu pozna tudi pri nas. Domov prihajamo z mislimi na bolnike in utrujeni, to pa pomeni, da nam ostaja manj moči za zasebno življenje."
Koliko let že delate kot zdravnica in koliko v dobrovniški ambulanti?
"Zdravnica sem že enaintrideseto leto. Delati sem začela v šolskem dispanzerju v Zdravstvenem domu Lendava, kjer sem tri leta nadomeščala zdravnico, ki je bila na specializaciji. Ko sem se še sama vrnila s porodniškega dopusta, pa je bilo edino prosto mesto v ambulanti v Dobrovniku, kamor so me razporedili. Takrat si nisem mislila, da bom toliko let ostala tukaj. Vmes sem potem dobila možnost opravljanja specializacije iz splošne medicine in jo končala v Ljubljani leta 1999. Za tista štiri leta, ko sem morala ob študiju voditi še svojo ambulanto, lahko povem, da so bila zelo naporna, težki pa so bili tudi moji začetki. Bila sem mlada zdravnica brez izkušenj in tudi ljudi nisem poznala. Zdaj poznam že vsako družino in vse družinske člane, od najmlajšega do najstarejšega. Je pa zdaj veliko težje opravljati dežurstvo kot takrat."
V kakšnem smislu težje?
"Zame psihofizično, saj postajam starejša, in tudi dežurne ambulante so zdaj veliko bolj obiskane, kot so bile nekoč. Delo pa je zahtevnejše tudi po strokovni plati. Medicina je napredovala in pri delu na terenu uporabljamo veliko več aparatur. Bolnikom s tem lahko omogočimo več, več pa se od nas tudi pričakuje, preden bolnika napotimo v nadaljnjo obravnavo v bolnišnico."
Vam je bilo kdaj žal, da ste pristali in ostali v podeželski ambulanti, ter ob bolnikih kdaj tako hudo, da ste se vprašali, ali to res ne more iti mimo?
"Velikokrat mi je hudo. Najbolj takrat, ko pri zdravljenju bolnika nismo bili uspešni in smo ga izgubili. Vsaka izguba je zame boleča, saj gre za osebno izgubo, ker paciente poznam dolgo in nekatere spremljam že 26 let. Trudim se za vsakega bolnika in skušam biti strokovna, zanesljiva in spoštljiva, predvsem pa do vsakega pacienta iskrena. To pa je zelo težko, saj ga je treba voditi pri zdravljenju in ga spodbujati, hkrati pa biti z njim iskren. Izid zdravljenja ni vedno takšen, kot si želi bolnik in kot si želim sama - in v takšnih situacijah nekateri bolniki mislijo, da je za to kriv zdravnik. Nekdo pač mora biti kriv. Takrat mi je težko, vendar se skušam postaviti v kožo bolnika in razumeti, da je takšen odziv povsem človeški ob stiski, ki jo doživlja."
Bolniki vam pripovedujejo ne le o zdravstvenih težavah, ampak tudi o drugih skrbeh, ki jih tarejo. Ali opažate, da težke življenjske preizkušnje in skrbi vplivajo na zdravje ljudi?
"Bolniki mi pogosto pripovedujejo o svojem življenju in mi zaupajo marsikatere osebne stvari, kar vse zadržim zase, zaradi tega pa mi je potem lažje razumeti njihove težave in ugotoviti, kaj je vzrok zdravstvenih težav. Slabi medsebojni odnosi in druge težke stvari v življenju res zelo vplivajo na zdravje ljudi. Najprej se pojavijo psihične težave, nato pa še fizične bolezni."
Ali je zdravstvena slika prebivalcev danes drugačna kot pred leti?
"Preventivno delo in iskanje dejavnikov tveganja, kar je naloga naše referenčne ambulante, ki smo jo v okviru lendavskega zdravstvenega doma imeli prvi, pomembno vplivata na spreminjanje zdravstvenega stanja ljudi in mislim, da se bo ugodni vpliv tega dela še bolj poznal v prihodnje. Zdaj veliko prej odkrivamo pri ljudeh sladkorno bolezen, visok krvni tlak, zvišan holesterol - in ne šele takrat, ko je bolezen že napredovala in močno vplivala na zdravje."
Kako se ljudje odzivajo na vabila?
"Zelo različno. Nekateri radi prihajajo in se želijo pregledati, drugi pač ne. Ampak tudi to moramo sprejeti tako, kot je, saj nekoga, ki ima odpor do tega, ne moremo siliti, da pride. Morda pa bo prišel drugič."
Kakšen bi bil po vašem mnenju dober model dela v splošni ambulanti tako za bolnike kot za zaposlene?
"Mislim, da bi bilo treba nujne primere ločiti od ambulantnega dela, to pa je tudi vizija drugačne organiziranosti nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Upam, da bo to kmalu zaživelo, da bi se potem res lahko posvetili samo delu v ambulanti ter obiskom bolnikov na domu. Zdaj pa je tako, da zapustim ambulanto, ko dobimo klic, da nekdo potrebuje nujno medicinsko pomoč. Z medicinsko sestro se z ustrezno opremljenim vozilom za zdravnika odpeljeva do pacienta, ob tem pa pokličem še zdravstveni dom, da se pripelje še reševalno vozilo. Ko oskrbimo bolnika, se je treba vrniti v ambulanto, ki se je v tem času še bolj napolnila - in delo mora teči naprej."
Je to res tako preprosto, kot je slišati?
"Če je reševanje potekalo tako, kot smo si vsi želeli, strokovno in brez zapletov, in če rešimo življenje poškodovanca ali pacienta, je občutek zelo dober."
Ali zvečer, ko ležete spat, še mislite na to, kar se je dogajalo čez dan?
"Vedno in tudi po tem, ko zapustim ambulanto, premlevam v sebi, ali sem naredila vse tako, kot je treba, in če sem ob tem negotova, za mnenje povprašam še kolege. Ko je izid zdravljenja takšen, kot si želimo, se počutim močno, ko pa ne gre tako, je zelo težko."
