Buče niso samo za pujse

Buč je veliko vrst, njihovo botanično ime pa je Cucurbita. Botaniki plodove buč uvrščajo med jagode, čeprav niso vedno majhni, ampak pogosto veliki ali celo orjaški, torej nekakšne jagode velikanke. Podobno kakor kostanj so tudi buče značilne znanilke jeseni. Na tržnicah so, čeprav smo že skoraj v zimi, še vedno naprodaj, saj jih ob pravilni shrambi dolgo ohranimo užitne. Že kar nekaj časa tudi pri nas velja, da buče niso samo pa prašiče.

Tudi grljanka ali vodnjača

Na splošno je jedilna buča velika okrogla oranžno-rdeča buča. Po njeni obliki tudi posodi iz gline ali druge keramike okrogle trebušaste oblike za vodo ali vino pravimo buča. Včasih so takšne posode tudi v resnici izdelovali iz posebno velike buče, zlasti iz vrste z imenom grljanka, ki ji pravijo tudi vodnjača (Lagenaria siceraria). To je stara vrsta afriške in južnoameriške bučevke z dolgim vratom v obliki steklenice. Posebno vrsto grljanke gojijo v Italiji, mlada je menda boljšega okusa kakor vse druge vrste buč, stara pa je grenka ali celo strupena in povzroča prebavne težave.

Kanadska je tehtala 500 kilogramov

Še zlasti velika je užitna orjaška buča (Cucurbita maxima), ki lahko tehta tudi več kakor sto kilogramov, če je prej ne odtrgajo. Za hrano jih namreč večinoma trgajo mlade in iz njihovih semen gojijo kalčke. Semena orjaške buče posejejo, že kmalu po setvi pa požanjejo kalčke, ki so polni beljakovin in maščob. Menda so največjo bučo na svetu vzgojili v Kanadi, tehtala je skoraj 500 kilogramov. V Sloveniji ponekod konec oktobra priredijo dneve buč.

Olje je zaščiteno

Iz semen s stiskanjem pridelujejo bučno olje, ki je temno zelene, skoraj črne barve, zelo gosto ter pravi zaklad vitaminov in mineralov. Še zlasti je priljubljeno na Štajerskem in v Prekmurju, na splošno pa ga cenijo vsi slovanski narodi, tudi Nemci in Avstrijci. Po navadi se uporablja za pripravo solat, čeprav je primerno tudi za kuho. Nerafinirano slovensko štajersko-prekmursko bučno olje iz kakovostnih bučnih semen brez aditivov je bilo kot 15. slovenski izdelek registrirano v Evropski uniji kot zaščiteni izdelek z geografskim poreklom. Kakovostno bučno olje je izdelano po tradicionalnem postopku s stiskanjem praženih bučnih semen najboljše kakovosti z uporabo toplote in ima značilen aromatični vonj in okus ter ugodno maščobno-kislinsko sestavo.

Posebno dobra z žafranom

Jedilne buče so okusne kuhane, dušene, pečene, nadevane, ocvrte, v omakah in še bi se kaj našlo. Že omenjena bučna juha je še posebno dobra z žafranom, poleg juhe pa je iz rumene muškatne buče mogoče pripraviti različne jedi, celo sladice. Dober in nekaj posebnega je na primer bučni sladoled, nekaterim je všeč tudi bučni džem. Majhne in nežne bučke pripravljajo skupaj z lupino, saj ta vsebuje precej E-vitamina. Pri večjih jedilnih bučah lupina ni užitna, zato jih je treba olupiti. Odstraniti je treba tudi pečke, ki jih nekateri prihranijo za praženje. Posebna poslastica so tudi bučni cvetovi, ki jih namočene v tekoče testo ocvrejo in ponudijo kot prilogo k mesu ali kot samostojno jed. To omenjamo mimogrede, bučnih cvetov zdaj seveda ni. Jedilne buče vsebujejo veliko balastnih snovi, kalcija, železa, fosforja, karotena in vitaminov skupine B. Za pridelavo bučnih pečk gojijo novejše sorte buče, ki imajo pečke brez luščine, naša je slovenska golica.