Znani slovenski fotograf Arne Hodalič je ob boleči obletnici na družbenih omrežjih delil izjemno osebno izpoved, ki je ganila številne. Mineva namreč 20 let od smrti njegove mame – izgube, ki je, kot priznava, še danes globoko prisotna v njegovem vsakdanu.
Čeprav meni, da tako intimni spomini "v principu nimajo kaj iskati v javni objavi", se je odločil narediti izjemo. Njegove besede razkrivajo, kako močno ga spremljajo spomini: "Lahko rečem, da skoraj ne mine dan, ko se ne bi spomnil nanjo ali pa mogoče o njej celo sanjal …"
Spomini so raznoliki – od toplih in nežnih do takšnih, ki prinašajo tudi obžalovanje. "Včasih tudi o kakšni moji nepazljivi besedi ali pubertetniški neumnosti, ki so ji zagotovo povzročale sive lase in mi je zanje danes žal," je zapisal.
A ena misel ga preganja pogosteje kot vse druge. "In ob tem me zelo pogosto prešine misel: ‘Joj, tole bi pa lahko vprašal mamo …’ In zavedanje, da to ni več mogoče, je lahko zelo, zelo boleče."
Ko starši odidejo ostane veliko neodgovorjenega
Hodalič v zapisu razmišlja tudi o odnosu do staršev skozi različna življenjska obdobja. Priznava, da jih v mladosti pogosto odrivamo, kasneje pa zaradi obveznosti preprosto zmanjka časa. "Kasneje v zrelih letih imamo več kot dovolj dela s svojo eksistenco, kariero, mogoče z družino in starše ponavadi potisnemo v drugi interesni plan emocionalnih prioritet."
Ko se starši postarajo in jim zdravje začne pešati, pa se vse spremeni. Skrb zanje postane osrednja tema – dokler ne pride trenutek, ko jih ni več. "In v nekem trenutku staršev enostavno ni več …," zapiše.
Ob tem odkrito pove, da sam ne verjame v življenje po smrti. Tolažba o ponovnem snidenju se mu ne zdi prepričljiva, a kljub temu razmišlja, kaj bi pomenilo še eno srečanje. Morda ne bi šlo za velike življenjske teme, temveč za preprosta vprašanja – tista, ki se zdijo nepomembna, dokler jih še lahko zastavimo.
Prav teh "banalnih", a dragocenih vprašanj je danes preveč brez odgovorov. Med njimi so drobci družinske zgodovine, spomini na mladost in dogodki, ki bi jih lahko razjasnila le njegova mama. "A žal bodo vsa taka neodgovorjena vprašanja do konca večnosti obvisela v zraku …"
Močno sporočilo: Ne odlašajte
Njegova izpoved se konča z jasnim in iskrenim pozivom. "Bridko se zavedam, da se z odhodom nekoga vse to neskončno bogastvo spominov za vedno izgubi," poudarja.
Zato ljudi spodbuja, naj ne odlašajo. Naj izkoristijo čas, ki ga imajo s starši, za pogovore in skupne trenutke – tudi o stvareh, ki se zdijo povsem vsakdanje.
Ob zapisu je objavil tudi približno 90 let staro fotografijo svoje mame v krogu družine ter letošnji posnetek cveta njenega kaktusa iz rodu Selenicereus, ki pri njem še vedno uspeva. Letos je zacvetel nekaj dni pred obletnico – nenavadno zgodaj, kot tiha in simbolična vez s preteklostjo.
