Irski rockerski zvezdnik Bob Geldof je danes bolj kot zaradi glasbenega udejstvovanja v svetu znan zaradi svoje humanitarne dejavnosti, boja za odpravo lakote v Afriki in odpis dolgov afriškim državam, čeprav sam zase trdi, da je "genialen glasbenik". Med glasbene legende se je izstrelil v drugi polovici sedemdesetih s svojo skupino The Boomtown Rats, s katero je posnel največji hit I Don't Like Mondays (Ne maram ponedeljkov). Njegova humanitarna prizadevanja so bila deležna tudi kritik, a je nanje Geldof kot stari punker vedno odgovarjal s sočnim in vulgarnim jezikom. Angleški komik Russell Brand mu je nekoč zabrusil, da ni čudno, da se tako dobro spozna na lakoto, ko že 30 let živi od enega samega hita. Slikovit besednjak spremlja starega punkerja še danes, četudi se ponaša z viteškim nazivom britanske kraljice Elizabete II. Naziva sir sicer ne sme uporabljati, ker ni državljan Britanskega kraljestva, a v medijih ga vendarle mnogi naslavljajo s sir. Z vitezom Geldofom smo se pogovarjali v ponedeljek, dva dneva pred njegovim koncertom na mariborskem Trgu Leona Štuklja. V drugi polovici našega pogovora se je na naju pošteno razpištolil in nama zabrusil nekaj sočnih tudi na račun Slovencev.
Zelo umirjeni, sproščeni ste bili videti danes zjutraj (v ponedeljek), ko ste na Glavnem trgu srebali kavo in opazovali utrip mesta. Nismo vas motili, ker je bilo videti, kot da res ne marate ponedeljkov.
"Zjutraj po navadi potrebujem dve močni kavi, da začnem funkcionirati (smeh)."
Že v nedeljo ste bili tukaj. Kako ste začutili Maribor?
"No, včeraj (v nedeljo, op. p.) je bilo precej poscano vreme, ko sem se sprehodil po mestu, vendar mi je bilo vseeno všeč, ker je bilo toplo. Pa še Irec sem, zato me dež res ne moti preveč. Malce smo se izgubili v starem mestu in pokukali na nekaj dvorišč starih stavb. Kavo sem si privoščil v enem od barčkov, zvečer pa sem pristal v sosednji ulici v bosanski restavraciji, kjer je bila hrana odlična. Dobra atmosfera."
Vas nastopi v majhnih mestih oziroma v okoljih, kot je Maribor, po toliko letih še zmeraj pomenijo izziv?
"Pravzaprav nastopi v majhnih mestih niso bili nikoli poseben izziv. Velik izziv je nastopati v velikih mestih, kjer je vsak večer na desetine, stotine dogodkov. Tam je prava vročica za publiko. Nastopati v Londonu, denimo, je zahtevno, težko, ker moraš prepričati publiko, da se odloči za tvoj dogodek in te pride poslušat. Nasprotno je v manjših mestih, kjer takoj dobiš občutek topline. Nemudoma si deležen prijateljskega, toplega sprejema. Ni se treba veliko dokazovati, medtem ko je v velemestih večer pred tabo nastopala Beyonce, večer za teboj pa pride kak strupen raper kot Dr. Dre, denimo, kot češnja na vrhu torte pa so za konec tedna še jebeni Pink Floydi. In takrat imaš problem. Takšna situacija je lahko precej zastrašujoča. Toda na koncu se zaradi vsega tega ne sekiram preveč, tudi ko se znajdem v večjih mestih."
