Številni si ob besedi diabetična torta predstavljajo bledo sladico brez okusa ali z okusom po umetnih sladilih. Vendar še zdaleč ni tako, torte, pripravljene za osebe s sladkorno boleznijo, so pogosto ne le lepe, temveč tudi nadvse okusne. Vsak, ki je imel priložnost pokusiti sladke umetnine Katke Hiti, se je lahko prepričal na lastne oči in brbončice. Dvajsetletna študentka živilstva in prehrane je dokaz, da je lahko bolezen povod za še večjo ustvarjalnost in umetniško izražanje, celo v kuhinji. Čeprav je že od petega leta trenirala tenis in krenila proti profesionalni karieri, je svoje poslanstvo našla v slaščičarstvu. Konec novembra bo že odpotovala po nove izkušnje, na prakso v tirolsko smučarsko mesto St. Anton.

Živeti z boleznijo, in ne za njo

Kot pri večini so bili tudi pri Katki Hiti prvi znaki pogosta žeja, uriniranje, vrtelo se ji je in bila je zelo utrujena. »Babica je prva opazila, da je z mano nekaj narobe, zato smo šli k zdravniku. Izmerili so mi sladkor, ki je bil več kot 15 mmol/L, in me poslali na Pediatrično kliniko Ljubljana. Takrat sem bila stara 7 let.«

Ker prihaja iz športne družine, ki ne pomni, da bi imel bolezen kdo od prednikov, so bili vsi zelo začudeni nad diagnozo. »Ko sem izvedela, nisem niti dobro razumela, kaj to pomeni. Moji mami je bilo zelo hudo, ampak čez čas smo se vsi sprijaznili. Bolje, da živiš z boleznijo, kot pa za njo. Ni treba, da se ji povsem podrediš, je pa del tebe,« o sprejemanju bolezni pove Hitijeva.

S športom se je še naprej ukvarjala, jahala, tekla, igrala golf in tenis trenirala do 18. leta. »Prve štiri, pet let sem bila na inzulinskih injekcijah, potem se je zgodila večja kriza. Zaradi nočne hipoglikemije sem izgubila zavest, padla v komo in morala sem v bolnišnico. Od takrat imam črpalko, s katero mi je veliko lažje spremljati in uravnavati krvni sladkor. Zdaj imam tudi senzor, pa sicer ne maram nič na telesu, ampak s tem, ko mi ves čas natančno meri sladkor in izpiše statistiko, mi odvzame res velik del bremena.« Dodaja, da je zaradi neljubega dogodka ni kaj posebno strah hipoglikemije, tudi hiperglikemije ne. »Bolj me je strah nekih ekstremnih nihanj sladkorja. Vem, da se da uravnavati, je pa lahko precej neprijetno.«

Zakaj sladkor tako vpliva na moje telo?

Po diagnozi je imela nekaj »začetniških težav«, kot temu pravi sama, saj se je kot prvošolka težko odrekla določeni hrani. »Ko pa ugotoviš, kaj ti povzroča težave, kaj je dobro za tvoje telo in za zdravje, se temu veliko lažje odpoveš.« Že kot otrok je rada pomagala babici v kuhinji, še posebej pri pripravi jabolčnega zavitka. »In ko sem dobila diagnozo, so me še bolj začele zanimati sladice. Zakaj ne smem pojesti toliko sladic, zakaj sladkor v njih tako vpliva na moje telo … Zanimalo me je vse tisto najbolj prepovedano in tako sem še pogosteje pomagala pripravljati in peči sladice doma.« Sicer nikoli ni bila velik sladkosned, a včasih tudi njej zadiši kaj sladkega. »Vsak se lahko kdaj malo pregreši, pomembna pa je količina. Tudi jaz sem samo človek. Če mi kaj paše, pojem tisti košček, da zadostim svoji želji in sem potem mirna.« Sladkorni bolniki imajo danes na voljo veliko različnih sladic in jedi, čedalje manj so omejeni in prikrajšani za sladke radosti.

V Švico po prve izkušnje

Iz babičine kuhinje in hobija se je nadaljevala njena karierna pot. Začela jo je na srednji šoli za slaščičarje v Biotehničnem centru Naklo, nato je vpisala še dvoletni program živilski tehnik. »V 4. letniku sem šla v Švico, v Luzern, na Culinary Arts Academy Switzerland, in vzporedno delala dve šoli. Zdaj sem na fakulteti v Naklu, študiram živilstvo in prehrano in sem zelo zadovoljna, ker nas spodbujajo, da gradimo na sebi, se izpopolnjujemo, nabiramo različne izkušnje. Veliko sodelujejo tudi s tujino prek projekta Erasmus.« V Švici se je prvič spoznala z modernim slaščičarstvom in se navdušila. Zaradi bolezni je ni bilo prav nič strah. »Že pred Švico sem dobila lekcijo. Ko sem šla na dopust na Irsko, mi je črpalka nehala delati in sem imela veliko krizo. Takrat še nisem vedela, da si lahko najameš nadomestno črpalko, in ko sem šla v Švico, sem to seveda izkoristila. S seboj sem vzela dodatno črpalko, pene, imela sem tudi vse kontakte centra za diabetes. In ko sem prišla v Luzern, sem vsem glasno povedala, da imam sladkorno bolezen, tako šefu v kuhinji kot vsem na recepciji, in vsi so bili do mene zelo prijazni. No, le profesor se je smejal in čudil, kaj delam tam, če imam diabetes. Pa me ni prestrašil, povedala sem mu, da to pač rada počnem in da me bolezen že ne bo ustavila,« o svoji izkušnji v Švici pove mlada slaščičarka. Profesorju je v času šolanja to tudi dokazala in enako kot preostali sošolci pripravljala jedi. »Med pripravo sladic vedno tudi vse pokusim. Kot kuhar moraš pokusiti, da sploh veš, kaj si naredil. Je pa zame pomembneje, da nekaj ustvarim, in ne, da to pojem.«

Pri slaščičarstvu ni meja

Tako kot je to priporočljivo za kuharje, bi moral tudi vsak slaščičar vsaj del prakse opraviti v tujini. »V tujini si nabereš neprecenljive izkušnje, kar je najboljša naložba za prihodnost. Spoznaš nove ljudi, njihovo znanje, predvsem pa stopiš ven iz svojega znanega okolja, tako preveriš svoje dosedanje znanje in se naučiš kaj novega.« Kot srednješolka je prakso naprej opravila v Sloveniji, pri chefu Urošu Štefelinu v Vili Podvin, v Hotelu Astoria na Bledu in slaščičarni Zvezda v Ljubljani. »Takrat sem imela fanta na Irskem in sem se odločila, da grem po nove izkušnje. Delala sem v manjši restavraciji Wheathill v obmorskem mestecu Bangor, ki je bila uvrščena v Michelinov vodnik. Bili so zelo prijazni in odprti, hitro so mi dali prosto pot v kuhinji. Delala sem sladice, ki so jih že imeli na meniju, da sem se nekaj novega naučila, dovolili pa so mi tudi, da ustvarjam svoje. Nekatere so jim bile tako všeč, da so jih uvrstili na jedilnik.« V tujini je ugotovila, kako zelo so slaščičarski trendi od države do države lahko različni in koliko novega se še lahko nauči. »Pri slaščičarstvu ni meja. Sama sem bolj umetniški tip človeka in tu sem lahko res kreativna.«

{youtube_api}{/youtube_api}

Predsodek o sladicah za diabetike

V Švici se je učila še veganskih, presnih in sladic LCHF (Low Carb, High Fat oziroma malo ogljikovih hidratov, veliko maščob), sicer pa v tujini še ni imela možnosti, da bi se udeležila tečaja sladic za diabetike. »Navadne sladice je lažje ustvarjati kot tiste za diabetike. Nadomestki sladkorja se drugače obnašajo in dajejo drugačne rezultate. Na željo naročnika namesto sladkorja uporabim eritritol, sicer pa raje naredim torto iz sezonskega sadja od dedka ali sosedov, ki je polnega okusa in vsebuje naravne sladkorje, vitamine in druga mikrohranila.« Tudi pri tortah za sladkorne bolnike pazi, da uporabi čim bolj naravne sestavine, da ne dodaja nepotrebnih ogljikovih hidratov in skritega sladkorja, še bolj je previdna pri kremah. »Sicer pa mi pri otroških tortah starši zaupajo in pustijo proste roke. Če gre za torto za otroka s sladkorno boleznijo in želijo figurico, jih opozorim, da je v njej res veliko sladkorja in da naj bo le za okras. Okras je lahko problem zaradi glikemičnega indeksa. Zato sama najraje uporabljam rože.« Njene kreacije, ki jih lahko občudujete na Instagramovem profilu katssweets, konkretno zamajejo predsodek, da diabetična torta ne more biti okusna. Tudi domače in prijatelje večkrat preseneti, še bolj, če jim šele, ko so torto že zmazali, pove, iz česa je ta narejena in kako zelo malo pregrešnih sestavin je v njej.