O tem smo se pogovarjali s Sabino Musar, maserko, učiteljico joge, učenko metode AEQ® 4. stopnje (2/5), učiteljico dihanja AEQ® 2. stopnje in učiteljico odnosov AEQ 1. stopnje. V Mariboru ima SM center ‒ Svet terapij, kamor lahko pridete na posvet, delavnico ali masažo. Predvsem pa vas pri njej čaka šola z veliko začetnico. Šola o odnosu, ki ga imate s seboj, svojim telesom in svojimi čustvi.

Sabina je hvaležna za vse izkušnje v svojem življenju in rada jih deli z drugimi, tudi tiste, ki niso najbolj prijetne. Prav zaradi teh izkušenj danes lahko bolje pomaga drugim, jih ozavešča in pomaga iskati povezave v preteklosti, zakaj je do nekega kroničnega stanja sploh prišlo.

Lepa, a odtujena in prazna

Ko je bila stara komaj 24 let, so jo pestile hude bolečine v hrbtenici in pojavila se ji je hernija diska. »Tako mladi nimajo teh težav. Pozneje sem se začela spraševati, kakšni pritiski so bili v mojem življenju, da so se mi mišice tako zelo pokrčile. V moji družini ni bilo alkohola ali kričanja, ni bilo nekega očitnega problema. Sem bila pa ves čas pod pritiskom in pogosto kritizirana, sicer z najboljšimi nameni, da bi bila boljša, a učinek je bil povsem drugačen. Zato sem se počutila, da nisem dovolj dobra za moj razred, sosede, ljudi okoli sebe, nisem se našla v ničemer, v čemer bi bila dobra,« se preteklosti spominja Sabina. »Zato sem bila takoj odvisna od zunanjih faktorjev, ki bi me potrdili in mi dali neko vrednost. Zunanja podoba mi je postala pomembna, želela sem biti kot lepa in urejena ženska, čeprav sem povsem odtujena od sebe, in v meni je bila totalna praznina.« Tako se je naučila živeti, vzpostavljati in ohranjati odnose. »Imela sem podlago zamrznitvenega sindroma, ki sem ga v letih zakona samo še bolj poglobila. Vse moje mišice so bile napete, niso več funkcionirale, začela sem jecljati. Moje telo je bilo tako zaznamovano, da nisem bila več sposobna določenih interakcij z drugimi.« Živela je po vnaprej določenih odzivih, naučenih avtomatiziranih vzorcih, ki jih je izmojstrila.

Metoda AEQ® je proces, ki spremeni življenje

Po spletu naključij ji je uspelo oditi iz odnosa in začela je raziskovati, zakaj se ji vse to dogaja. Meditirala je, izvajala jogo, se sama odpravila h gurujem v Indijo, začela s šolo karmične diagnostike … »Ko sem obiskovala šolo za bioterapevte po karmični diagnostiki, mi je Marjan Ogorevc predlagal, naj obiščem Aleša Ernsta, ki je avtor metode AEQ®. Ko sem prvič prišla k njemu, sem šele razumela, da so moje hude bolečine v hrbtenici posledica nečesa drugega. Ko sem to kognitivno razumela, sem šla skozi telesni proces, kar se v AEQ reče, da pade iluzija tvojega življenja in pride depresija. Takrat sem bila prvič v depresiji. Teden dni sem preživela v postelji. Danes, ko o tem govorim na programih, si tudi drugi upajo spregovoriti in vidim, kako zelo pogosta je depresija. NI treba na psihiatrijo, samo razumeti moraš, kaj se ti dogaja. Zato je dobro, da imaš ob sebi učitelja AEQ visoke stopnje, Ernsta ali pa dobrega psihoterapevta.« Tako je Sabina pri 44 letih pustila varno službo, se podala v neznano, odprla svoj s. p. ter začela graditi sebe in svoje življenje. »Prek metode sem se začela poglabljati vase. Spoznavala sem, kakšni vzorci so v meni, kako so se moji možgani povezali, katere vzorce so usvojili, kaj se v mojem telesu zgodi, ko mi nekdo recimo reče rad te imam. In ker zdaj vem, kaj se mi dogaja, sem bolj mirna, me to dodatno ne vznemirja in stres me ne izolira. Ne iščem več drugih odvisnosti, ki jih je današnji svet poln, in znam osebam, s katerimi živim, ubesediti, kaj se dogaja z menoj. Če povem, da potrebujem uro zase, da sem danes utrujena, in ko to povem, bo sobivati z menoj takoj lažje. Metoda AEQ zahteva veliko vašega časa, vložene energije in izvajanja sprememb. To ni instantna rešitev,« poudarja Sabina, »to je proces, ki vam spremeni življenje.«

Čustvo je biologija in fiziologija telesa

Za metodo AEQ se pogosto odločajo ljudje, ko imajo velike težave v življenju, morda z zdravjem, odnosi v družini ali v službi, pa še vedno niso našli odgovora. »Ni nekaj strašnega, vseeno pa gre v naše globine in v resnici ne vemo, kaj vse čutimo. Vrača nas v preteklost, odnos s starši in naš nezavedni del. In ko ta del sebe spoznaš, pride olajšanje.« Na svojem programu vedno začne s čustvom ljubezen in pomaga ljudem, da jo začutijo v telesu. »Čustvo je biologija in fiziologija telesa. Takrat se v telesu zgodijo biokemični procesi, živčni sistem se vznemiri, da vznemiri hormonski sistem, in pride neka poplava določenih kemikalij po celem telesu. To nam lahko da toliko energije, da pride do senzacije, ki ji rečemo čustvo. Na čustva moramo gledati kot na procese v telesu, na spremembe in energijo, in naučiti se jih moramo prepoznavati.« To se moramo naučiti, še preden se učimo njihovega izražanja, poudarja Sabina. »Začnemo se učiti, kaj je denimo jeza. Najprej teoretično, potem pa v vseh telesnih položajih. Tako se boš, ko boš prišel v službo, znal tudi ujeziti. Zaradi programa imaš izkušnje, veš, kako to čutiš v rokah, na obrazu, nato se naučiš čustvo še ubesediti. Seveda dobiš na to tudi odziv, ampak na programu si dobil že veliko izkušenj, da preneseš tudi to.« Na programu vedno tudi pomagajo iskati vzroke, zakaj se je neko čustvo manifestiralo. »Recimo, morda nas je strah iz navade, naučenosti, da sem ogrožen, ali je dejansko situacija takšna, da me ogroža. Ko začneš tako dojemati čustva, torej skozi telo, ko ležiš na tleh in greš sam skozi proces navala občutkov, skozi katerega te peljem, potem ta čustva niso več ogrožajoča, ampak postanejo naši prijatelji.«

Z zavestnim dihanjem do nadzora notranjih procesov

Dihanje je osnovna življenjska funkcija in aktivnost, ki jo počnemo čisto vsak trenutek v dnevu. Od dihanja je odvisno tudi, kako se počutimo, saj z zavestnim dihanjem ne vplivamo le na zdravje, ampak tudi na notranje procese in odnos z okolico. »Dihanje je pomemben telesni sistem. Z vdihom svežega zraka se sprožijo številni procesi v telesu, ki ustvarjajo življenjsko energijo. Če dihanje ni več polno, počasno, globoko, dihamo hitro in plitvo, nimamo odmora, ni kakovostne izmenjave plina, naša dihalna mišica se premika samo še za centimeter namesto štirih, se v naši trebušni votlini več nič ne dogaja, nič ne masira notranjih organov.« Sama se v zadnjem času intenzivno ukvarja tudi s prehrano. Priznava, da je bila nekoč nutella njena uteha, njena odvisnost. »Točno vem, kako sem se pripravljala na tisto žlico nutelle, to je bila moja ultimativna nagrada, ki pa me je še oddaljila od tega, da bi čutila to zmes čustev. Takrat sem bila tako občutljiva, da mi je vsak človek pomenil dodaten pritisk, ki ga nisem zmogla, zato sem se izolirala. In sem se tolažila s hrano. A odvisnosti te pahnejo v še večjo izolacijo od samega sebe, postaneš povsem otopel. Odkar spreminjam hrano, pa prihajam do občutenj umirjenosti v telesu in se mi odpira neka nova dimenzija.«

Travma je le nakopičen stres

Sabina poudarja, da današnji svet družbenih omrežij ponuja le skupek nekih lepih insertov iz življenja, ne gre pa za celoto. »Vedno je polarnost, tako kot ni vedno toplo in sončno, je tudi hladno in temno, s tem ni nič narobe, potem še bolj vemo, kako je, ko je toplo in svetlo. Tako je tudi v življenju in pri čustvih. Ta so negativna samo v narekovajih, ker so samo čustva, ki so nam dala moč, ker smo se znašli v nekem nemočnem položaju, iz katerega moramo oditi. Samo z ljubeznijo to ne bo šlo.« Tudi za travmo pravi, da je preveč popularizirana in je zato dobila tako negativen prizvok. »Zaradi travme smo preživeli otroštvo, kakršnega smo imeli. Je odziv telesa, ki nas je reševal in nas še danes, le da zdaj delujemo na avtomatizmu. Ljudi je treba spodbuditi, da jo raziščejo, ker travma ni nič drugega kot nakopičen stres, ker telo misli, da se dogodek še ni končal in je še vedno v stresnem dogodku. Ko ljudje to razumejo, se lažje povežejo s preteklostjo in se začnejo raziskovati.« Dodaja, da je danes preveč poklicev, kjer osem ur na dan gledaš v ekran, ko je samo mentalno telo prisotno, fizičnega in čustvenega ni. Zato je pomembno, da gremo po službi na sprehod in vadimo pozornost, opazujemo vsako vejo, grmičevje, žuželke. »Poskusite biti doma same s seboj, to nam je lahko zelo težko. To, da si dobro sama s seboj, pride šele čez čas.«

Ženstvena ženska

Opaža, da vse več žensk deluje možato, mislijo, da zmorejo vse same in da ne potrebujejo moškega. »Te delujejo po principu leve možganske polovice, ki je povezana z desno stranjo telesa. Če nismo imeli čuteče mame ali je mama zmogla vse sama, nam je bolj blizu moški način delovanja in to je postal naš način delovanja. Vendar pa lahko partner ob tem začuti, da ni zaželen in nima vrednosti. Žensko telo je narejeno za počitek in dolgočasje, takrat dobimo najboljše ideje in nastanejo najboljše kreacije. Zelo smo dobre v dolgoročnem načrtovanju, ker nam čelni reženj zelo dobro deluje. Ženska zato dobro načrtuje, moški pa izvede. Moški je srečen, ko dobi navodilo in ima neko misijo, od partnerice pa potrebuje tudi nežnost in mehkobo.« A če je ženska najprej v službi, nato pride domov in ima še eno službo, torej gospodinjstvo, jo to izčrpa in zvečer nima več moči za mehkobo. »Poleg tega manj ko se poznaš, manj ko izražaš čustva in manj ko jih čutiš, več je napetosti v tebi. Ko razumemo biologijo in fiziologijo čustev, vemo, da je lahko naš adrenalin zaradi življenjskega sloga tako zelo povečan, kot da bi vsak dan pretekli pet maratonov. Potem pa žensko v letih, ko se začne menopavza, telo začne ustavljati. Ženska ima pri 50. letih lahko slabše kognitivne sposobnosti in se težje osredotoči, po drugi strani pa je to lahko najbolj ploden čas. Če med 40. in 50. letom začneš sprejemati svoje spreminjajoče se telo, dojemati staranje in sprejemati, da nisi več tak, kot si bil nekoč v ogledalu, začneš ceniti svoje telo. Zaradi vseh izkušenj ni več toliko frustracij glede telesa in doživljaš telo kot blagoslov.«