Večer navigacija.
Dobrodošli na naročniški strani vecer.com.

V profilu si lahko urejate vaše osebne nastavitve (temni način, horoskop).

Naprej.

(OCENA ALBUMA) Rolling Stonesi spet dokazali, da je mladost zgolj stanje duha

Matic Majcen
21.10.2023 05:05

The Rolling Stones – Hackney Diamonds. Polydor Records, 2023

Poslušaj
Dobrodošli na naročniški strani vecer.com.

Dostopajte do knjižnice 20 priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na v članku.

The Rolling Stones z letnico 2023
The Rolling Stones z letnico 2023
Shannon Stapleton/Reuters

Vsakič, ko se v medijih iz takšnega ali drugačnega razloga govori o Rolling Stonesih, smo priča enemu in istemu ritualu. Namreč pisanju in govorjenju o tem, kako stari so, pa da še kar migajo. Da jih je Mick Jagger že dopolnil 80. Da ima Keith Richards artritis. In zdaj po novem, da Charlieja Wattsa ni več z nami. V naslednjem letu, ko naj bi se skupina znova odpravila na turnejo, se bomo tega spet naposlušali. A trik je seveda v tem, da tak način govora o Stonesih grobo zgreši njihovo bistvo. Res, Jagger in druščina so po prelomu stoletja ostali zvesti zelo dogmatski obliki njihovega blues in gospel rocka iz šestdesetih, daleč od kakšnega koli spogledovanja s sodobnejšimi žanri, v kakršnega so se najodločneje spuščali v osemdesetih letih. Ampak po drugi strani pa vse ostalo znotraj tega že dolgo kaže, da je gonilo benda ravno dokazovanje – in to nadvse prepričljivo dokazovanje –, da mladost ni številka, ampak stanje duha. In da bodo fantje storili vse, da bodo tudi pred svojimi poslušalci iskreno in z vsem žarom zastopali to filozofijo, pa naj bo to z Jaggerjevo asketsko skrbjo za zdravje ali pa, ravno nasprotno, z Richardsovim "jebe se mi" odnosom do sveta.

Novi album najboljši dokaz agilnosti

In nenazadnje je zdaj tu še tisti najbolj prepričljiv dokaz, kako resni so fantje v tem: njihov album Hackney Diamonds. Že prvi singl z njega, odlični Angry, je dobro nakazal smer, v katero bo šel preostanek 24. albuma skupine. Angry predstavi Stonese v odlični formi, na čelu z Jaggerjem, čigar glas ni zgubil niti trohice svoje udarnosti in izraznosti. Ko pesem poslušaš mimobežno, si rečeš, "klasični Stonesi", ampak v resnici se bistvo skriva nekoliko pod površjem. Najprej, novost v prvi vrsti ni v zvoku, temveč v podobi – v videospotu režiserja Françoisa Rousseleta, sestavljenem iz video izsekov preteklih obdobij skupine, ki se vrtijo na oglasnih panojih, glavno vlogo ne odigra katera koli igralka, temveč Sidney Sweeney, katere persono ta hip v svetu filma povezujemo prav z oznakami mladost, prebojnost in transgresija, v največji meri po zaslugi njene vloge v seriji Evforija. 

Naslovnica albuma Hackney Diamonds 
Polydor Records

Kot drugo pa pozorno uho vsekakor pomembno razliko tudi sliši. Še posebno v tako klasičnih glasbenih žanrih, kakršen je rock v vseh svojih niansah, je meja med udarnostjo in medlostjo izredno tanka in zato ključ v precejšnji meri leži v produkciji. Ki pa je tukaj prav tisti element, ki tradicionalni zasnovi komada da tisto piko na i, da zares "udari", kot more. In izkaže se, da producent (in soavtor) tega komada kot celotnega albuma Hackney Diamonds ni kakšen rock veteran, temveč Andrew Watt. Konkretno povedano: to je tisti rosno mladi 32-letnik, ki nam je na radijske valove prinesel Peaches Justina Bieberja, Señorito Camile Cabello in Break My Heart Due Lipe, torej čistih pop hitov s popolnoma komercialno, do konca spolirano produkcijo.

Gostovanja slovitih imen

In prav ta odprtost skupine do sodobnih pristopov h glasbeni produkciji je tista, ki na Hackney Diamonds prinese neverjetne rezultate. Na albumu so trenutki, ko človek kar ne more verjeti, kako genialno znova zvenijo The Rolling Stones. Recimo na Bite My Head Off, ki bi ga po ostrini zlahka pripisali pol stoletja mlajšim glasbenikom. Za tisto popolno piko na i med kitarskim solom Jagger zakliče: "Paul, let's hear some bass!" Izkaže se, da v resnici slišimo distorziran bas Paula McCartneyja in da gre za sodelovanje med legendarnimi glasbeniki, ki bo takoj postalo ikonično. Da smo po več kot 60 letih kariere od Stonesov še deležni takšnih trenutkov, je že skorajda manjši čudež. 

Takšnih drobnih, navdahnjenih vložkov je po albumu posutih kar nekaj. Sweet Sounds of Heaven je še ena klasična gospel balada skupine, a tokrat z vokalom Lady Gaga, klaviaturami Stevieja Wonderja in s sedemminutno dolžino postane pravi glasbeni spektakel. V uvodu komada Live By The Sword slišimo glas preminulega Charlieja Wattsa. V Tell Me Straight se skupina drži dolgoletne tradicije, da kakšen komad odpoje Keith Richards, medtem ko zaključek albuma z Rolling Stone Blues Muddyja Watersa še enkrat da vedeti, iz kakšne kulturne zapuščine vse skupaj sploh izhaja.

Skratka, gre za suveren, energičen, izjemno konsistenten album, ki ne popusti v tempu in ob obilici dobre glasbe vsebuje še nekaj komadov, ki se bodo zlahka uvrstili ob bok že tako ali tako fantastičnemu naboru nesmrtnih rockovskih himn iz kataloga Rolling Stonesov. Čeprav še pred kakšnim tednom v to ne bi verjeli, je zdaj jasno, da naslova Hackney Diamonds v prihodnosti ne bomo izgovarjali z bistveno manjšo mero spoštljivosti kot Beggars Banquet, Sticky Fingers, Some Girls in drugih mejnikov skupine.

Trije vrhunci albuma: