Kako ste začeli poročati s kriznih žarišč po svetu?
Po eni strani je to naključje, po drugi pa podiranje meja, ki si jih sami postavljamo. Ko enkrat narediš res dobro zgodbo, prideš blizu ljudem, uspeš to prenesti gledalcem, se ne moreš več sprijazniti s poročanjem z ulice, z izjavami naključnih ljudi, z dolgočasnimi posnetki prometnih konic … In potem se vračaš nazaj, k osebnim zgodbam, za katere pa je seveda treba kaj narediti in včasih tudi tvegati.
Kako pa se distancirate od vsega zla, ki ste mu priča?
Težko. Najprej je seveda vse podrejeno delu, organizaciji, preživetju, ni časa, da bi se oziral nazaj in veliko razmišljal. Potem pa te vseeno te zgodbe, morda še bolj tiste nikoli povedane, spremljajo, za vedno. Če ne drugače, v sanjah, morda kot prebliski v kakih težkih trenutkih.
Kakšen je začetek dela, ko pridete na vojno območje? Kako navežete stike, poskrbite za lastno varnost ... Kakšna so pravila?
Predvsem je pravilo to, da ni pravil. Po toliko letih poznam veliko ljudi, in zanimivo, ne glede na to kam prideš, od Iraka, Libanona, pa do Ukrajine, je bolj ali manj ista skupina poročevalcev. Tako vedno dobiš informacije, kak nasvet iz prve roke. In to je največ vredno na območjih, kjer se stvari hitro spreminjajo, kjer je ena ulica lahko čisto v redu, druga pa smrtno nevarna.
Kolikokrat ste že bili v smrtni nevarnosti?
Nekajkrat pa že … Včasih se šele pozneje, ko sediš doma na kavču, zaveš, da bi se lahko slabo končalo. Okoliščine so različne, včasih ne moreš narediti nič in lahko samo rečeš, še dobro, da sem imela srečo. Včasih rečeš, še dobro, da me je bilo malo strah in nisem rinila povsem na fronto.
Velikokrat pa je vse videti v redu, sprejemljivo in potem se stvari zapletejo, ljudje postanejo nervozni. V Libanonu je bilo veliko nezaupanja, v vsakem prišleku so videli morebitnega vohuna. In potem je v redu, če imaš izkušnje, če znaš ljudi pomiriti, prepričati, da jim nič nočeš, da ti lahko zaupajo. Če imam vpliv na situacijo, če ne gre ravno za bombo ali kroglo, se je kar zanesem nase, da se bom že nekako izgovorila.
Celoten članek lahko preberete tukaj.
Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.
