Pet let je minilo, odkar sem si po neki hipni večerni inspiraciji zastavila vprašanje Ask not what your planet can do for you, ask what you can do for your planet, Ne sprašuj, kaj lahko tvoj planet stori zate, ampak kaj lahko ti narediš, in na glavo skočila v svoj prvi brezplastični teden. Bilo je zabavno, predvsem pa - izvedljivo brez večjih komplikacij. Od takrat se je spremenilo veliko in danes bi brezplastični teden niti ne predstavljal izziva. V Mariboru smo dobili prvo brezembalažno trgovino, različni oddelki tudi drugje ponujajo variante nakupa brez embalaže. Zvok trganja prozornih vrečk za enkratno uporabo ni več glavna melodija sobotne tržnice in verjetno me danes mesar ne bi več tako zelo zaprepadeno pogledal, če bi prišla po kremenatlc s svojo posodo. Pravzaprav se je zadnjič neka gospa na blagajni neskončno opravičevala, da je pozabila doma svojo vrečko. No, naslednji dan se je isto zgodilo meni in čisto zares je občutek, ko primahaš s tisto plastiko domov, prav beden.
Pri nas doma imamo prostor za vrečke - saj ga vsi poznamo - tja cela družina tlači in tlači in tlači, ko želiš iz te tlačenke vzeti eno samo samcato vrečko, se jih obvezno po tleh vsuje 20. Tam je kar naenkrat - ne, nismo še čisto tam, pa vendarle - pretežno red. Življenje brez odvečne plastike ni več naporno, to dokazuje vedno več ljudi, lokalov, organizatorjev prireditev, proizvajalcev. Ker četudi še tako skrbno sortiramo odpad, je s plastiko pač tako - večino je možno reciklirati le nekaj krogov, ostalo gre v kak gradbeni material ali v peči, kjer plastika lepo prispeva še h globalnemu segrevanju.
Vsak dan zaužijemo 2000 delcev plastike, v enem tednu se jih nabere za plastično kreditno kartico, v mesecu 21 gramov, v letu 250 gramov
