(STRAN 210) Kolumna Boštjana Narata: Habemus divitem! Imamo bogataša!

"Svet dobiva prvega bilijonarja!" Tako je stalo na naslovnicah časopisov pred dobrim tednom dni. Čakal sem, da se nad stolpnicami Wall Streeta pokadi bel. To se ni zgodilo, kljub temu pa se je zdelo, da (vsaj v nekaterih krogih) vlada skoraj praznično vzdušje: Imamo ga! Prišel je! In naša življenja ne bodo nikoli več takšna, kot so bila.

Brez skrbi, ne bom zapadel v parodijo svetopisemske govorice, dogodek je preveč jasna in zanimiva ilustracija našega časa, da bi ga odpravil s poceni cinizmom. Zadeve se je treba lotiti resno, še prej pa je treba razčistiti matematiko, ki je pri teh številkah že sama po sebi vrtoglava, ko pa jo zapletejo še jezikovno-kulturne posebnosti, nas lahko pripelje do zmede in nesporazuma.

V anglosaksonskem svetu je bilijonarjev malo morje in njihovo število se iz dneva v dan povečuje. So pa njihovi bilijonarji v bistvu naši milijarderji. Nisem strokovnjak za numerične specifike različnih jezikov, a predvidevam, da smo pri nas sistem milijon, milijarda, bilijon, bilijarda in tako naprej v neskončnost prevzeli od Nemcev. Angleži in Američani v skladu s svojo tradicijo pragmatizma štejejo na bolj preprost in razumljiv način, torej milijon, bilijon, trilijon ... Po njihovem vokabularju Elon Musk torej ni postal bilijonar, ampak trilijonar. In koliko je en trilijon po njihovem štetju, torej en bilijon pa našem? Deset na dvanajsto potenco oziroma – če si boste tako lažje predstavljali – milijon milijonov.

Ta lingvistična in kulturna razlika je v resnici nepomembna, v vsakem primeru govorimo o številkah, ob katerih se običajnemu možganu zvrti. Pa pustimo ob strani dejstvo, da Musk tega trilijona nima dobesedno v žepu, verjetno nam je vsem jasno, da tudi dejanska vsebina njegove denarnice ni ravno primerljiva stanju na naših osebnih računih.

Če so številke onkraj naših predstavnih zmožnosti, jih pustimo pri miru, osredotočimo se na dikcijo. "Svet dobiva prvega bilijonarja!" Svet je nekaj dobil. Kdo je svet? Svet smo mi vsi. Torej smo vsi skupaj nekaj (oziroma nekoga) dobili. Vi, ki to berete, in jaz, ki to pišem.

Kako se počutimo ob veliki novici? Ali praznujemo in odpiramo šampanjce ali preklinjamo sprevrženost živalske vrste, ki ji pripadamo? Pri nas je ločnica pričakovano povsem skladna s trenutno razdelitvijo sedežev v parlamentu. Če bi vprašali devetdeset naključnih mimoidočih, bi nam triinštirideset jelo razlagati, da je bogastvo nekaterih čudovita novica za vse, saj se njihovi bilijoni prelivajo tako rekoč neposredno na naše bančne račune, štirideset bi se jih obrnilo v gnevu, dvema bi bilo bolj ali manj vseeno, za peterico pa še vedno ne vemo, kaj (če sploh kaj) si misli.

Ja, novica o mejniku, ki ga je preseglo bogastvo Elona Muska, je odmevalo v naših logih in reakcije ter analize so bile predvidljive. To pa je seveda logično, saj je Elon Musk simptom časa, v ozadju pozitivnega in negativnega razumevanja njegovega lika in dela pa sta dve v svojem temelju nasprotujoči si logiki. Ena, kot že rečeno, pravi, da bogastvo peščice pomeni dobrobit skupnosti, druga pa, da je prekomerno bogatenje minornega procenta pot v katastrofo. Debata je globalna in povsod jo spremljajo isti argumenti. Je pa naša seveda specifično obarvana.

Pri nas se kakršnakoli kritika sistema, ki ga živimo, torej kapitalizma, takoj označi za jugonostalgijo in komunistično zaroto, tiste, ki jo izrekajo, pa se pošilja nekam daleč v času ali prostoru – v Jugoslavijo in Venezuelo. Paradoks je v tem, da je polemika v slovenskem prostoru sama po sebi nostalgična, zataknjena v nek davno minuli čas, ko je komunizem še obstajal in ko je bil kapitalizem ...

Zagovorništvo koncentracije bogastva v rokah peščice pri nas korenini v predpostavki, da je kapitalizem osemdesetih let preteklega stoletja enak kapitalizmu, v katerem živimo danes. Pa je res tako? Tudi brez diplome iz ekonomije lahko vsak kaj hitro pride do odgovora na to vprašanje, sploh če kot enega od kriterijev upoštevamo razmerje med najbogatejšimi in srednjim slojem ali pa, bognedaj, primerjamo premoženje tistih na vrhu prehranjevalne verige s tem, kar imajo oni na dnu. Zgolj kot primer: ocenjujejo, da je bilo leta 1988 v podjetju McDonald's razmerje med najvišjo in najnižjo plačo 1: 42. Danes je 1: 1082.

Pa pustimo McDonald's, zastavonoše sodobnih krezov prihajajo pretežno iz tehnološkega sveta. Skrivnost uspeha logike, ki v perverznem bogastvu peščice vidi dobro novico za vse, je med drugim v tezi, da so takšni ali drugačni produkti, s katerimi se je omenjena peščica prebila v klub 1 %, za naša življenja nujni. To v glavnem drži. Drži pa tudi, da se velika večina članov kluba 1 % ne more pohvaliti s tem, da je dejansko kaj izumila, da je te stvari, brez katerih ne moremo več živeti, ustvarila iz nič. Še več, v glavnem gre za investitorje, za tiste, ki so v nove tehnologije vložili denar. Je njihova vloga pri razvoju pomembna? Seveda je, neizmerno pomembna. A med tem, da spoštujemo njihov pogum in iznajdljivost, ter dikcijo, ki jih iz spretnih poslovnežev poveličuje v vizionarje, je še kar pomembna razlika.

In spet oprezam za belim dimom nad stolpnicami Wall Streeta ...

Bogatašem dobro kaže, v to, da je njihovo bogastvo dobro za vse, so očitno uspeli prepričati več kot polovico svetovnega prebivalstva. Obstaja torej ogromno povprečno premožnih in celo revnih, ki v to intepretacijo stvarnosti verjamejo. Kaj pa obratno? Obstaja kak bogataš, ki globalno razporeditev lastnine postavlja pod vprašaj?

Nick Hanauer je zanimiv lik. Ameriški podjetnik je dolgoletni član kluba najbogatejših, svoje premoženje je ustvaril kot investitor – med drugim je bil zraven pri začetkih Amazona – hkrati pa v svojih knjigah in javnih nastopih že dolga leta problematizira temelje obstoječega kapitalizma. V natančnejšo analizo njegovih ekonomskih tez se ne bom spuščal, ker jim strokovno nisem dorasel, je pa že kratek prisluh kateremu od njegovih nastopov dovolj, da njegova misel vzbudi naše zanimanje.

Hanauer prostodušno priznava, da si v življenju ni ničesar izmislil in da je zaslužil z vlaganjem v ideje drugih. Hkrati poudarja okolje in okoliščine, v katerih se je rodil ter odraščal, kot ključen element svojega uspeha. Kot pravi sam, bi v nekem drugačnem kontekstu stal ob cesti in prodajal sadje. Glede na njegovo nesporno poslovno spretnost in inteligenco bi tudi tam prosperiral – slej ko prej bi imel štant, na koncu verjetno celo svojo trgovino, morda celo lokalno verigo trgovin. Nikoli pa ne bi postal član kluba 1 %. Nikoli.

Še posebej zabavno je Hanauerjevo razpredanje o bogataših kot potrošnikih. Po njegovem mnenju je edini pravi motor kapitalizma srednji razred – tisto, kar običajni ljudje ustvarjamo in kupujemo. Ultra bogati so v tem kontekstu čisti absurd. Kot pravi Hanauer sam (citirano svobodno in po spominu): tole so moje hlače, ki jih imam za javne nastope. Imam dva para. Lahko bi imel milijon parov, pa jih nimam. Ker sem vedel, da bodo to moje predavanje snemali, sem šel včeraj k frizerju. Tja bi šel lahko vsak dan, vsako uro. Pa seveda tega ne storim. Kolikokrat grem ven jest? Jem, ko sem lačen. Imam dovolj denarja, da bi pojedel vso hrano tega sveta, pa kljub temu jem štirikrat, mogoče petkrat na dan.

Potem pa pridemo do luksuza, do stvari, ki so običajnim ljudem nedosegljive. Tudi tu je Hanauer slikovit: imam letalo, imam jahto. Super je imeti letalo in jahto, res. Dovolj sem premožen, da bi si lahko kupil petsto letal in petsto jaht. Pa si jih ne.

Ekonomski sistem je seveda odločno preveč kompleksna zadeva, da bi jo lahko zvedli na absurdno zgodbico o eni riti in milijonu parov hlač. Dejstvo pa je, da ta isti sistem proizvaja absurde, ob katerih zdrav razum obnemi. Mar ne obstaja neka količina denarja, ki je ne samo nepredstavljiva, pač pa tudi nesmiselna? In če obstaja, kje se začne, kje je ta meja? Bilijon, trilijon? Po našem ali anglosaškem numeričnem sistemu? Koliko je že to, bilijon po naše in trilijon po njihovo? Saj res, deset na dvanajsto potenco. Oziroma, da si bomo lažje predstavljali: milijon milijonov.