"Romsko problematiko poznam. Zadnji dve leti delam v naseljih preko CŠOD in dnevno se srečujem z njo. Opozarjala sem. Svarila. Prosila odgovorne, naj nehajo govoriti o "človekovih pravicah" iz svojih udobnih pisarn. Naj kdaj kaj vprašajo nas, ki smo dnevno v stiku s to populacijo.
Povedali bi, da se stvari slabšajo in da so na tem, da kulminirajo. Samo vprašanje časa je bilo. Povedali bi, da niso vsi isti. Da si večina ljudi v romskih naseljih želi miru. Da tudi njih ogrožajo kriminalne tolpe znotraj. Da se jim ne znajo upreti, saj so povezane s kriminalci večjega formata. Povedali bi, da je rešitev ta, kot je obstajala ves čas skozi zgodovino. To je, da morajo imeti šefa naselja, ki ga kot skupnost spoštujejo in ubogajo. Da so prestopniki izobčeni iz skupnosti, še preden vržejo slabo luč na vse enako. Povedali bi, da smo obupani, ker državni aparat ne deluje. CSD ne odvzema otrok, ker jih nima kam dati. Tako mnogi ostanejo brez obeh staršev, nikogaršnji. Da policija, če že ukrepa, obupa, ker sodišča ustavijo vsak pregon.
Povedali bi, da punčke zanosijo že pri 12-14 letih, nevedoč, ali je bil brat, oče, dedek ali kdo drug. Da pedofilija in incest (ki povzroča rojstvo veliko umsko in telesno prizadetih otrok) nista nobena kultura! Kultura so glasba, jezik ..., nikakor pa ni kultura prej omenjeno.
Povedali bi jim, da vsi mislimo, da morajo za vse državljane RS veljati ista pravila! Romi kot skupnost niso nedolžni. So pa žrtve sistema. Takega, ki jih je stlačil v geto in se potem čudi, zakaj se obnašajo getoizirano ..."
