"V zadnjem času se je vzpostavil trend, po katerem bi takšni in drugačni funkcionarji odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice sprejemali le po pravnomočnih obsodilnih sodbah. Sklicevanje na ustavno zajamčeno domnevo nedolžnosti je izjemno hvaležno, pri čemer predvsem tisti, ki se nanjo sklicujejo, priročno pozabijo, da se domneva nedolžnosti nanaša na kazensko odgovornost in na kazenski postopek. Kazenska odgovornost pa še zdaleč ni edina oblika odgovornosti. Že samo na strogem pravnem področju obstajajo tudi odgovornosti na področju civilnega ali delovnega prava, človekovih pravic, prekrškov … Odgovornost je lahko tudi individualna ali kolektivna – ali pa subjektivna oziroma objektivna. Ko gre za državne in druge funkcionarje, pa sta pomembni vsaj še profesionalna in etična odgovornost, če že ne odgovornost do tistih, v imenu katerih opravljajo svoje funkcije. /.../
Poslanec Prednik je v svoji odstopni izjavi med drugim zapisal, da sta ga 'dolgotrajna izčrpanost in občutek nemoči pripeljala do napačnih odzivov, ki jih obžalujem'. /.../ Zaradi pietete in prizanesljivosti v imenu izogibanja stigmatizacije duševnih težav smo si v Sloveniji tedaj skupinsko zatiskali oči (in še bolj usta), čeprav je vsakomur jasno, da človek, ki popolnoma izgubi nadzor nad samim seboj, pač ne more izvajati funkcije oblasti. Zato kot človek seveda ni nič manj vreden, lahko mu stojimo ob strani pri spopadanju s stiskami, poslanec pa pač ne bi smel več biti. Tako kot tudi ni prav nič važno, ali Prednik nazadnje ne bo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Že zgolj breme (posnetih) izrečenih groženj je preveliko, da bi lahko opravljal svojo funkcijo zakonodajne veje oblasti."
