"Imenovanje rednih sodnikov na ustavno sodišče sicer ni prepovedano; tudi ni a priori slabo, je pa ustavna teorija do tega izrazito zadržana. Ustavno sodišče je namreč namenoma ločeno od rednih sodišč, ki jih, vključno z vrhovnim, slednjič tudi nadzira. Ustavno sodišče temelji na povsem drugi sodni filozofiji, ker ne razrešuje konkretnih sodnih sporov, temveč razlaga ustavo ter varuje človekove pravice na sistemski način, zasledujoč veliko sliko, zagotavljajoč učinkovanje temeljnih ustavnih načel skozi celoten pravni red.
Pretirano personalno prelivanje rednega sodstva v ustavno sodišče potemtakem slabi sistem zavor in ravnovesij ter spodjeda samo institucionalno bistvo obstoja ustavnega sodišča. To, drugače, kot velja za redno sodstvo, ni v tem, da v njem sedijo 'vrhunski strokovnjaki s posameznih področij', kot pravi predsednica, temveč da ga sestavljajo sodniki, ki posedujejo ustavnopravni credo, ustavnopravni način razlogovanja, ki črpa iz poglobljenega poznavanja ustavne teorije, pravne filozofije in primerjalnopravnega razumevanja. Ustavni sodnik mora razumeti gozd in se ne ukvarja s posamičnimi drevesi.
V nasprotnem primeru ustavno sodišče postane samo še ena, torej četrta sodna instanca, ki izdaja vse bolj razvlečene, konkretne odločbe, katerih ustavnopravni sistemski učinek je zanemarljiv ali celo izostane. Takšno ustavno sodišče je institucionalno šibko, kar gre, seveda, na roko vsakokratni vladajoči politiki, in to premosorazmerno z njeno neotesanostjo.
Tega, in predvsem tega, bi se morala zavedati predsednica države, ko bo s tresočo roko preudarno predlagala kandidate za dve prosti mesti ustavnih sodnikov. V strokovni javnosti, to pa je že treba povedati, vendarle še tli upanje, da bi spet dobili ustavno sodišče, kot si ga po ustavi zaslužimo."
Vir: Finance
