"Navajeni smo, da mora šef vlade pač odgovarjati vsem. To je njegova služba. Pika. In navajeni smo, da v preteklosti pač ni bilo tako. Janez Janša ni šel nikoli v studio k Marcelu Štefančiču in taisti Janša je vsem svojim ministrom prepovedal, da komunicirajo s tednikom Mladina. In še bolj nazaj je recimo poslanec LDS Tone Anderlič novinarki odgovoril, da ne bo odgovarjal na njena provokativna vprašanja, in odkorakal iz studia. Oblast nevede dela točno to, kar ves čas razglaša za nespodobno prakso. Delitev na naše in vaše. Naenkrat smo se znašli v prostoru, kjer imamo naše medije in vaše medije. Moje novinarje in tvoje novinarje. Mojim dajem informacije, tvojim pa ne. Še več, delam segregacijo znotraj istega medija. /.../
In ne nazadnje, ima predsednik vlade prek svojega odvetnika sploh pravico, da je užaljen in posledično maščevalen? Namreč, težko je verjeti, da je omenjeni izgon novinarke (Tarče TV Slovenija, op. ur.) potekal na odvetnikovo lastno pest. Malo je verjetno, da takšen odnos do enega medija in ene oddaje zraste na zelniku samega odvetnika. Logično je, da odvetnik upošteva želje svojega klienta. Izrečene ali pa le predpostavljene. V tem je neke vrste umetnost vladanja. Vsi tvoji najbližji morajo brati tvoje misli in tvoje želje. Vladar vlada s tem, da nič ne reče, nič ne naroči, pa vsi dobro vedo, kaj jim je storiti.
Skratka, kaj se dogaja v slovenski politiki, ki vsaka pade na svojem narcisizmu, svoji drži nezgrešljivosti in se tako ali drugače zaplete v spore z mediji? Hiter odgovor bi bil, da nihče noče videti drugačne slike od tiste, ki jo ima sam. O sebi in svojem delovanju. Zato je vedno prvi nasvet vsakemu šefu ali oblastniku, da z dvora odstrani vsa ogledala. Gledati sebe ni tako enostavno …"
Vir: Dnevnik
