"Cankarjeva Vrhnika se je odpovedala Cankarjevi nagradi, enemu najpomembnejših literarnih priznanj pri nas. A paradoks je, da so se občinski veljaki s to nerazumno odločitvijo po svoje (ne)hote odpovedali tudi velikemu Ivanu Cankarju. Nočejo imeti in finančno podpirati nagrade, imeli pa bi še naprej pisatelja, ki je ime Vrhnike ponesel daleč v svet. To preprosto ne gre. Cankar bi moral biti njihov zgled in ponos. In tudi učitelj. Kajti ravnali so v popolnem nasprotju s tistim, o čemer je naš največji pisatelj tako pogumno svaril in pisal.
Odločitev občinskih mož in župana je po svoje banalna. Uradno so se Cankarjevi nagradi užaljeno odpovedali zaradi nastopa pisateljice Mojce Kumerdej, ki je Cankarjevo nagrado dobila leta 2023. Ta je v svojem nastopu kajpak govorila tudi o umetnosti. Zato se je povsem razumljivo obregnila ob dogajanja pred referendumom o pokojninah za zaslužne umetnike, ko je slovenska skrajna desnica grdo sramotila slovensko umetniško srenjo. Tudi z besedami, da gre za privilegirance, prisklednike in parazite. Tako so umetnike nekoč zmerjali v Hitlerjevi Nemčiji, jih slikali kot degenerirance ter prepovedovali in uničevali njihova dela.
Toda že veliko pred vzponom nacizma, ki zdaj po vsej Evropi in v ZDA doživlja nesluten preporod, je na tovrstne napade klerikalne desnice na umetnost imenitno opozarjal prav Ivan Cankar. V Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Bistveno sporočilo besedila je že v samem naslovu. Gre za pohujšanje, torej za nekaj, kar gre na slabše. Pohujšanje je seveda Cankarjeva umetnost, ki kvari šentflorjansko dolino, to slovensko domovino, ki se ponaša s svojo čednostjo. Že v uvodnem govoru župan označi umetnika in umetnost kot grešnost. Umetnika uvrsti v skupino tatov, razbojnikov in drugih postopačev ter brez zadržkov doda: Umetnost je zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog ..."
Vir: Siol
