"Vsak od nas pozna tisto situacijo, ko se dva prijatelja po daljšem času srečata in na hitro obnovita svojo družinsko zgodovino. 'Koliko je že star tvoj otrok? Osem let! Kam gre ta čas, še včeraj je bil dojenček …' Sploh nimata občutka, da sta se tudi sama v tem času postarala za prav teh osem let. Ko se pogledata v ogledalo, je tam kakšna guba več in kakšen las manj, sicer pa je vse v redu. /.../
Nikoli nisem maral tistih novodobnih prepričanj, da so trideseta nova dvajseta, štirideseta nova trideseta, petdeseta nova štirideseta in podobno. Čeprav se sodobna družba stara, to ne pomeni, da se moramo tega bati. Sprejmi, ponotranji to! Ker to je nekaj skupnega čisto vsem. Gube niso nekaj, kar bi morali zakrivati, ampak so znak, da smo lep kos življenja že uspešno obdelali. In da smo ponosni na to. Nekateri se menda celo neradi preveč smejijo, ker ravno takrat pridejo obrazne gubice najbolj do izraza. Jaz na to gledam nekoliko drugače. Daj mi vse smejalne gubice tega sveta, da bo le življenje polno smeha. Vzamem jih milijon, če to pomeni, da se bomo na naši poti vedno zabavali.
Sklepno dejanje staranja – in naših življenj nasploh – pa je seveda smrt. Skoraj vedno nas preseneti, naj bo človek mlad ali star, zdrav ali bolan. Nanjo pač nismo pripravljeni. Ampak smrt je sestavni del življenja, tudi njej nihče ne ubeži. Rojstvo predstavlja začetek, smrt pa konec. Tako predvidljiv je pač naš cikel življenja. /.../
Ko z leti mnogotera rojstva potomcev naših znancev, prijateljev in družinskih članov postajajo (na srečo) vedno pogostejša, se tudi smrti nam ljubih oseb kopičijo. Starejši ko si, več tega imaš na grbi. Več ljudi si poznal, več življenja doživel. Več ljudi je zapustilo tvoj notranji krog … Ampak kako lepo je dejstvo, da so bili del naših življenj! Kajti brez njih tudi mi danes ne bi bili to, kar smo."
Vir: Siol
