"Konec julija 2025 je jasno, da je EU s trgovinskim sporazumom po bruseljski kapitulaciji z Natom še drugič klecnila pred ZDA. Evropska komisija je z von der Leynovo dejansko privolila v vse Trumpove zahteve. Njene ugotovitve, da sporazum prinaša 'stabilnost' in 'predvidljivost', so politično abotne, ekonomsko pa čista polomija. Trumpova carinska politika je od samega začetka predvsem politični šov bilateralnega izsiljevanja globalne ekonomske dominacije ZDA. Trump s svojimi protislovnimi zahtevami nastopa hkrati v podobi kralja in dvornega norca. /.../
Trgovinska menjava med EU in ZDA meri 1680 milijard evrov (2024), slabo tretjino globalne trgovine. EU ima dobiček v blagovni menjavi, ZDA pri storitvah, saldo je vsega 50 milijard. Oboji so na isti ladji in vse teži sindrom premikanja stolov na Titaniku. Toda EU je privolila v vse ameriške pogoje, v splošno carinsko stopnjo za svoj izvoz (15 odstotkov) in brezcarinski uvoz iz ZDA, pa v višje posebne sektorske carine (jeklo, aluminij, zdravila …), v nakupe energentov in orožja (prek 1200 milijard dolarjev), pa 600 milijard dodatnih naložb ... Skratka, popoln pogajalski polom, za katerega kot pri Natu nihče ne bo prevzel politične odgovornosti. EU je s tem dejansko zapravila možnosti za geopolitično suverenost in tudi ekonomski razvoj, njuna rezultanta je politična kriza. Ko bi morala delovati kot ekonomska skupnost, je politično kapitulirala. Ko bo morala politično preživeti, se bo ekonomsko zlomila. ZDA ne razbija prvič svojih političnih zaveznikov, toda EU se prvič srečuje s tem. Vsiljena igra z ničelno vsoto pomeni, da ZDA dobijo, ker EU izgublja. Ukrajina in Gaza sta zgolj vaji, kdo tu pije (ZDA) in kdo plača (EU)."
