Ob mednarodnem dnevu svobode medijev, 3. maja, je bilo tudi letos boleče spremljati, kako malo medijev je omenjalo Juliana Assangea, soustanovitelja medijske organizacije Wikileaks in najbolj nagrajenega novinarja na svetu, ki ga centri politične moči preganjajo že od leta 2010.
Avstralec Julian Assange je zadnjih pet let zaprt v najstrožje varovanem britanskem zaporu Belmarsh v Londonu, kjer čaka na odločitev sodišča, ali bo izročen ZDA, kjer ga čaka do 175 let zapora. Je prvi novinar v zgodovini, ki mu ZDA očitajo kršenje zakona o vohunjenju iz leta 1917, ker je leta 2010 na spletni strani Wikileaks objavil zaupne diplomatske in vojaške dokumente, ki mu jih je predala nekdanja ameriška vojakinja in žvižgačica Chelsea Manning. Dokumenti, najbolj poznana sta videoposnetek z naslovom Collateral Murder in dnevniški zapiski Afghan War Diary, med drugim razkrivajo številne vojne zločine ameriške vlade v Iraku in Afganistanu, tudi mučenja in umore civilistov.
Ameriški zakon o vohunjenju je leta 2009 proti žvižgačem začel brezkompromisno uporabljati takratni predsednik Barack Obama. Pred tem so ga v zgodovini ZDA uporabili predvsem za utišanje levice, med drugim za ukinitev socialističnega časnika The Masses, z njegovo pomočjo so leta 1918 v zapor spravili socialističnega predsedniškega kandidata in znamenitega sindikalista Eugena Debsa in ga istega leta uporabili za deportacijo anarhistke in pisateljice Emme Goldman. Leta 1971 je bil uporabljen proti nekdanjemu vojaškemu analitiku in najslovitejšemu žvižgaču Danielu Ellsbergu, ki je medijem v tako imenovanih pentagonskih dokumentih predal informacije o namernem zavajanju ameriške javnosti v zvezi s potekom vietnamske vojne.
Zakaj torej ta neverjetna tišina mainstreamovskih medijev o pregonu Assangea, čeprav so ga zmeraj podpirali velikani znanja, politične misli in aktivizma, ki jih lahko poimenujemo tudi moralni kompasi našega časa, kot so Noam Chomsky, od lani pokojna John Pilger in že omenjeni Daniel Ellsberg?
Razloge lahko verjetno najdemo v tem, da so organizacijo Wikileaks ob njeni ustanovitvi številni veliki mediji zaznavali kot grožnjo zaradi inovativne narave njenega novinarskega delovanja. Wikileaks je namreč začela z neposredno spletno objavo dokumentov, ki jih je pridobila od žvižgačic in žvižgačev. V primerjavi z drugimi mediji v pridobljene informacije uredniško posega zgolj minimalno, pretežno zato, da zaščiti svoje vire in morebiti omenjene civiliste. Na tak način je Wikileaks novinarjem odvzela vlogo tako imenovanih gatekeeperjev. Mnogi med njimi, zlasti zaposleni pri velikih medijih, ki večino časa preživljajo v družbi politikov, bogatih in slavnih, so se tako začeli počutiti ogroženo. Njihovi privilegiji so se zmanjševali.
Še en razlog tiči v tem, da je Wikileaks neprofitna organizacija, ki se financira izključno s pomočjo donacij bralk in bralcev ter medijskih partnerstev in torej v primerjavi z drugimi večjimi mediji ni v lasti bogatašev ali pod vplivom vlad. Posledično deluje povsem avtonomno. Znamenit je njen slogan: "Če se vojne lahko začne z lažmi, se jih lahko konča z resnico." Kot je v lanskem pogovoru z novinarjem Chrisom Hedgesom povedala odvetnica in Assangeova žena Stella Assange, gre pri Wikileaks za novinarstvo, ki vodi do družbenih reform in ki lahko, ker se lahko objavljene dokumente uporabi kot verodostojno dokazno gradivo na sodišču, pomaga mnogim žrtvam pri iskanju pravice. Dokumenti, objavljeni na Wikileaks, so bili že večkrat uporabljeni na Evropskem sodišču za človekove pravice in celo na vrhovnem sodišču Združenega kraljestva v primeru spora o suverenosti arhipelaga Chagos. Kot je povedala Stella Assange, Wikileaks interne zgodovine držav daje v javno uporabo.
Wikileaks si sočasno prizadeva, da informacije, objavljene v dokumentih, preko različnih medijev pridejo v roke raznolikim skupinam bralcev. Po začetnem šoku ob pojavu Wikileaks v globalni medijski krajini so v letu 2010 dokumente s pridom začeli uporabljati tudi The Guardian, The New York Times, Der Speigel, Le Monde, El País ... Med številnimi dokumenti, ki jih je Chelsea Manning leta 2010 posredovala Wikileaks, je bilo kar 90.000 terenskih vojaških poročil iz Afganistana. Vse te dokumente so pri Wikileaks natančno in skrbno redigirali, da bi zaščitili v njih omenjene civiliste. Urejene dokumente so nato v skladu z dogovorom posredovali nekaterim medijem za objavo, z geslom do neredigiranega gradiva za interno novinarsko uporabo. Guardianova novinarja sta geslo do neredigiranega gradiva objavila javno in tako zapečatila Assangeovo usodo. Od takrat smo priča neusmiljenemu pregonu Juliana Assangea od ameriške in britanske vlade, katerih zločini so obelodanjeni v dokumentih, ob izdatnem sodelovanju švedske vlade, ki je bila močna zaveznica ZDA v Afganistanu. Šokantno je, kako hitro so se vsi mediji, čeprav so tudi zaradi objave delov dokumentov Wikileaks močno pridobili ugled in se jim je povečalo število bralcev, priključili gonji proti Assangeu. Ključni so bili pri blatenju njegove imena, s tem ko so v nedogled ponavljali zgodbo o posilstvu, skrbno skonstruirano pri ameriških, britanskih in švedskih oblasteh, čeprav ga posilstva nista obtožila nobena oseba in nobeno sodišče.
A seme dvoma o Assangeovi dosedanji podobi novinarja, zavezanega resnici, ki razkriva zločine vlad, je bilo v očeh širše javnosti zasejano. Nastopili sta tišina in brezbrižnost, ki sta dali zagon neusmiljenemu lovu za novinarjem, ki je nenadoma ostal skoraj povsem sam. Leta 2012 je našel azil v ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, kjer je bival sedem let, dokler mu to leta 2018 ob menjavi predsednika v Ekvadorju, ki se je v nasprotju s prejšnjim politično in ekonomsko povsem podredil ZDA, ni odtegnilo zaščite. Od tedaj ga je tretiralo kot zapornika in mu nato leta 2019 odvzelo azil. Takratna britanska notranja ministrica Priti Patel je v skladu s suženjsko politiko Velike Britanije do ZDA junija 2022 odobrila njegovo izročitev ZDA, na kar se je Assange pritožil.
Danes bo britansko sodišče sporočilo svojo končno odločitev. Če bo Assange izročen ZDA, ga tam zaradi slabega fizičnega in psihičnega zdravstvenega stanja in mučenja, ki mu bo podvržen, zagotovo čaka skorajšnja smrt.
Nils Melzer, mednarodni pravnik in nekdanji posebni poročevalec Združenih narodov za mučenje (2016-2022), je v knjigi The Trial of Julian Assange (2022) zapisal ugotovitve natančne preiskave celotnega procesa proti Assangeu, ki jo je izpeljal v vlogi posebnega poročevalca. Dokazal je, da je od leta 2010 Assange izpostavljen nenehnemu nadzoru, grožnjam, razžalitvam, zasmehovanju, zasramovanju, poskusu umora, psihološkemu mučenju in dolgotrajni izolaciji. Vse to je v očeh javnosti privedlo do njegovega popolnega razčlovečenja. Predvsem pa je v svoji preiskavi Melzer razkrinkal centre politične moči na Zahodu, ki povsem odkrito kršijo vse postulate demokracije in vladavine prava. Kar konec koncev lahko spremljamo vedno znova in nikdar bolj očitno kot zadnje mesece, ko Izrael s pomočjo zahodnih držav izvaja genocid nad Palestinci.
Craig Murray, nekdanji škotski diplomat, novinar in žvižgač, ki je leta 2003 razkrinkal sodelovanje britanske vlade v zločinih uzbekistanske, ter dober Assangeov prijatelj je novembra leta 2022 gostoval v Kulturnem centru Pekarna v Mariboru. V svojem predavanju je izpostavil, da odločitev o Assangeovi usodi nikakor nima pravnega ozadja, temveč izključno političnega. Če kje, se je skozi proces proti Assangeu pokazalo, da sta sodniška neodvisnost in demokracija mit, laž in šarada. In zato je celotna zadeva večja od Juliana Assangea, večja od enega samega človeka. Krivice, ki jih neprestano povzročajo vlade, slej kot prej zadenejo vsakogar izmed nas. Zato smo vsi Julian Assange.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
