(POGLED) Onkraj Janše in antijanšizma

Več kot osem let je od znamenitih vstaj, ki so iz mestne hiše odnesle Franca Kanglerja, iz vladnih soban pa Janeza Janšo. Tistih protestov se dobro spomnim. Ne zgolj po občutku, ki ti ga v očeh in grlu pusti solzivec, temveč predvsem po tem, da se je skozi njih pričela moja politizacija in politizacija še marsikaterega izmed mojih vrstnikov, sedaj soborcev in tovarišev. Na ulicah smo sklepali nova prijateljstva, se spoznavali z novimi idejami in preko tega prvič zares začeli razmišljati o drugačnem svetu. O svetu brez izkoriščanja, kjer delovni ljudje načrtujejo in vodijo produkcijo v skladu z družbenimi interesi in ne zasebnimi interesi najpremožnejših. O svetu, kjer demokracija ni zgolj prazna fraza, temveč jo vsakodnevno izvajamo na delovnih mestih, v lokalnih skupnostih, športnih društvih in drugod.
Letošnji kolesarski protesti so precej drugačni. Trenutno se po številčnosti ne morejo meriti s tistimi iz zime 2012-2013. Razredna struktura protestniške množice je tokrat bolj nagnjena v smer meščanske inteligence in novega urbanega podjetništva. Gesla in napisi na redkih transparentih so skoraj izključno posvečeni kritiki avtoritarnosti Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke (SDS). Redko izjemo predstavljajo zgolj nekateri okoljski aktivisti in njihove organizacije.
Antijanšizem, pogosto v svoji vulgarni obliki, je mišica, ki (v največji meri) vsak petek pritiska na pedala. Njegov problem pa je, da gre za vsebinsko prazen koncept, ki se podre kot hišica iz kart, če iz njega izvlečemo asa. Njegovo dosledno upoštevanje nas meče v objem tistih, ki so nas obdali z bodečo žico, privatizirali mnoge javne storitve, prikimavali ob napadih na sindikalne aktiviste in sodelovali v uničevanju naravnega okolja. Prav tako je po dveh mesecih več kot jasno, da ne zmore mobilizirati dovolj širokih plasti ljudskih množic, katerih aktivacija bi resneje ogrozila obstoj vladajoče garniture.