
Po dolgem prisilnem kulturnem stradežu je sprva kazalo, da se bo končno spet odprlo. A se ni. Pr(a)vo osvobojeno kulturno ozemlje si je izposloval na Kongresnem trgu edinole Ljubljana Festival pred 500-glavo publiko. Tisti, ki niso mogli do vstopnic, so bili še vsaj tako številni zunaj ograje varovanega prireditvenega prizorišča. Menda je Ljubljana Festival edini v Evropi ta čas pod vedrim nebom in kar traja. Pravi čudež. Ker je vsa druga kulturna in prireditvena scena v državi in širše ohromljena. Podrejati se mora najstrožjim epidemiološkim predpisom, kar seveda velja tudi za prestolniški osrednji festival z najdaljšo tradicijo. Njegov prvi mož Darko Brlek je bil že v času prvega popuščanja ukrepov po pandemiji najglasnejši, z osupljivo dozo samozavesti in odločnosti je opozarjal na neenakopravnost umetniških dogodkov v primerjavi z odpiranjem cerkva in trgovskih centrov. Bil je (u)slišan in srečo ima, ker ga vseskozi krepko podpira ljubljanska mestna občina z županom na čelu, ima najbogatejše sponzorje že ves čas in svojo infrastrukturo, ki sicer ni idealna v "mirnodobnih" razmerah, ko jamramo nad akustiko ali vročimi dvoranami. V koronakriznem času pa se je celo osrednji ljubljanski trg izkazal za najprimernejše prizorišče v kritičnih razmerah. Nenadoma nikogar več ne motita slab zvok niti vreme, presrečni smo, da se je živa umetnost sploh vrnila in da se je vsaj delno vrnilo občinstvo. Festival gotovo ne bo izpeljal vsega napovedovanega programa, mnogih megazvezdnikov iz tujine najbrž avgusta ne bo. A občutek je, da se nekaj tudi v najbolj ranljivi sferi vendarle premika.
Dobro je, da imamo mnoge prebojne posameznike v kulturi, ki ob molku in inertnosti ministra ter nevarni regresiji vladajočih struktur v odnosu do umetnosti vendarle premikajo meje v tej konfuziji ukrepov, prepovedi in boju za obstoj najranljivejših v sektorju. Posebne prošnje kulturnih organizatorjev in producentov, naslovljene na NIJZ - Nacionalni inštitut za javno zdravje, so lahko rešene hitro, kot je to v primeru velikega ljubljanskega festivala, lahko pa tudi ne. In dogodki masovno odpadajo, njihovi organizatorji pa propadajo. Živa kultura, ki je brez občinstva ni, je ta čas najbolj ogrožena. Prve so zaprli kulturne hrame in zadnje so jih odpirali. Nesorazmerne razlike na terenu pa so se do danes tako razmahnile in dvojna merila tako razpasla, da bi se resorno ministrstvo že davno moralo zganiti. Če bi seveda funkcioniralo in ščitilo sfero, ki jo po zakonu zastopa.

Serviranje novih ukrepov in zapovedi skozi čudaško metaforiko vladnega govorca je posebno poglavje državniške kulture