Tudi vinskim, kulinaričnim in sorodnim družabnim, turističnim, kulturnim, razvedrilnim ... prireditvam so epidemiološke razmere po dolgem času končno spet bolj naklonjene. Za naprej sicer kaže kar dobro, a previdnost nikakor ni odveč, pa tudi (samo)omejitveni ukrepi še niso pozabljeni. Tega se dobro zavedajo tudi organizatorji Salona Sauvignon v najstarejšem slovenskem mestu, obdanem z vinogradi. Tudi takimi, ki dajejo v svetovnem merilu vrhunski pridelek te izvorno francoske sorte, ki pa uspeva praktično po vsem vinorodnem svetu.
Prvih pet salonov je potekalo v krožnem hodniku ptujskega Dominikanskega samostana. Lani - v navideznem premoru med obema valoma epidemije covida-19 - na arkadnem dvorišču večjega Minoritskega samostana. Letos so se organizatorji odločili obiskovalce in predstavljajoče se vinarje minulo soboto razpršiti po raznih koncih mesta in tudi tako zmanjšati možnost prenosa okužb. Z (ne)zaželenimi stranskimi učinki. Širši javnosti namenjeno, a v osnovi strokovno enološko prireditev z ujemajočo se kulinarično in kulturno spremljavo so skušali tako še bolj približati domačinom, hkrati pa spodbudili obiskovalce od drugod k spoznavanju slikovitega mesta.
Čas koronskega lockdowna, zaprtih gostinskih lokalov in turističnih kapacitet ter omejitev gibanja je precej prizadel vinarje, še posebno manjše, bolj butične, ki ne proizvedejo dovolj za prodajo v večjih trgovskih verigah. Morda jih je tudi to spodbudilo k tako množični udeležbi na letošnjem salonu. Prišli so iz vseh treh slovenskih vinorodnih dežel, nekaj družbe so jim - kot že na dosedanjih salonih - delali tudi kolegi iz tujine. Da je taka pestrost in raznolikost magnet za vinoljube, torej ne preseneča. A obiskovalcev od drugod je bilo letos vendarle manj kot minula leta, razpršeni razstavljavci pa so nekoliko pogrešali tudi običajno družabnost.
